Page 116 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo, letnik 16, zvezek 33 ◆ The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, year 16, issue 33
P. 116
sbenopedagoški zbornik ◆ letnik 16 ◆ številka 33 ti le iz praktičnih vaj in pod mentorstvom dobrega učitelja petja. Prav tako so
podana navodila za spremljanje petja s kitaro, ki naj jih začetniki najprej igrajo
improvizirano s prej naučenimi obrazci za akordično spremljanje, šele nato pa
z umetnimi spremljavami, zapisanimi v notnih predlogah. Primerjalno z ne-
katerimi drugimi klasičnimi učbeniki sta učenje in igranje kitare kot solistič-
nega glasbila v Gröbmingovi kitarski šoli predstavljena dokaj skromno. Avtor
navaja, da se je kitara v času nastajanja učbenika uporabljala predvsem kot spre-
mljevalno glasbilo, kot solistično pa naj bi bila v tem času v evropskem prosto-
ru manj priljubljena. Kot razlog navaja, da jo je izpodrinil mnogo glasnejši kla-
vir, »s katerim kitara ne more več tekmovati« (Gröbming, 1925, str. 18). Glede
na popularnost klavirja, za katerega so obstajale tehnično zahtevne in melodič-
no bogate kompozicije, izvedene s popularnimi virtuozi, lahko Gröbmingovi
tezi pritrdimo.
V zvezi z izvedbo večglasnih glasbenih del za kitaro solo avtor opozar-
ja predvsem na melodijo, ki mora zveneti jasno, razločno in predvsem nekoli-
ko glasneje od ostalih tonov. Ker melodija ni vselej v zgornjem, ampak je včasih
tudi v srednjem ali spodnjem glasu, je predvsem za začetnike – samouke melo-
dijske tone označil z debelejšimi notami. Takšne prakse v sodobnih učbenikih
ni moč zaslediti, saj so ti pisani predvsem za pouk v glasbenih šolah, kjer uči-
telji poleg ostalih nalog pri poučevanju večglasnih skladb melodične tone po
potrebi označijo in tako učence usmerjajo k popolnejši in natančnejši izved-
bi glasbenega dela. Pri prakticiranju akordične igre večkrat naletimo na tehni-
ko arpedžiranja s palcem desne roke in na prijemanje akordov s prečnimi prije-
mi (barré). Oba tehnična elementa sta v teoretičnem delu učbenika podrobno
predstavljena, praktične vaje za izvajanje pa so v prilogah. Gröbming teoretični
del zaključi z razlago za izvajanje flažoletnih tonov.
V drugem delu (v »Prilogah«) Gröbming s praktičnimi primeri pove-
že teoretično snov iz prvega dela, jo nadgradi in po potrebi dodatno pojasni.
»Priloge« se začnejo s preglednico tonov na ubiralki kitare oz. lutnje. V njej je
vsaka izmed šestih strun ponazorjena z notnim črtovjem, razdeljenim na tri-
najst delov, ki predstavljajo prazno struno in dvanajst polj na ubiralki. Osnov-
ni toni glasbene abecede so v preglednici označeni s polovinkami, kromatič-
no zvišani oz. znižani pa s četrtinkami. Podobne preglednice zasledimo tudi v
drugih šolah za kitaro, ki so izšle na območju nekdanje Jugoslavije v istem ob-
dobju kot Gröbmingova (npr. J. Stojanović, Nova lahko shvatljiva škola za gita-
ru, Zagreb: Franjo Schneider),4 prikazi prijemov na ubiralki pa so preglednejši
in razumljivejši kot v nekaterih drugih starejših učbenikih iz 19. stoletja (npr. F.
Carulli, Neue praktische Guitarre Schule). Praktično igranje s kitaro se po zgle-
du Scherrerjeve šole Die Kunst des Gitarrespiele začne z vajami za igranje po
praznih strunah s posameznim prstom desne roke. Težavnost vaj se od enoglas-
4 V učbeniku leto izida ni navedeno; po naši oceni naj bi izšel okrog leta 1935.
116
podana navodila za spremljanje petja s kitaro, ki naj jih začetniki najprej igrajo
improvizirano s prej naučenimi obrazci za akordično spremljanje, šele nato pa
z umetnimi spremljavami, zapisanimi v notnih predlogah. Primerjalno z ne-
katerimi drugimi klasičnimi učbeniki sta učenje in igranje kitare kot solistič-
nega glasbila v Gröbmingovi kitarski šoli predstavljena dokaj skromno. Avtor
navaja, da se je kitara v času nastajanja učbenika uporabljala predvsem kot spre-
mljevalno glasbilo, kot solistično pa naj bi bila v tem času v evropskem prosto-
ru manj priljubljena. Kot razlog navaja, da jo je izpodrinil mnogo glasnejši kla-
vir, »s katerim kitara ne more več tekmovati« (Gröbming, 1925, str. 18). Glede
na popularnost klavirja, za katerega so obstajale tehnično zahtevne in melodič-
no bogate kompozicije, izvedene s popularnimi virtuozi, lahko Gröbmingovi
tezi pritrdimo.
V zvezi z izvedbo večglasnih glasbenih del za kitaro solo avtor opozar-
ja predvsem na melodijo, ki mora zveneti jasno, razločno in predvsem nekoli-
ko glasneje od ostalih tonov. Ker melodija ni vselej v zgornjem, ampak je včasih
tudi v srednjem ali spodnjem glasu, je predvsem za začetnike – samouke melo-
dijske tone označil z debelejšimi notami. Takšne prakse v sodobnih učbenikih
ni moč zaslediti, saj so ti pisani predvsem za pouk v glasbenih šolah, kjer uči-
telji poleg ostalih nalog pri poučevanju večglasnih skladb melodične tone po
potrebi označijo in tako učence usmerjajo k popolnejši in natančnejši izved-
bi glasbenega dela. Pri prakticiranju akordične igre večkrat naletimo na tehni-
ko arpedžiranja s palcem desne roke in na prijemanje akordov s prečnimi prije-
mi (barré). Oba tehnična elementa sta v teoretičnem delu učbenika podrobno
predstavljena, praktične vaje za izvajanje pa so v prilogah. Gröbming teoretični
del zaključi z razlago za izvajanje flažoletnih tonov.
V drugem delu (v »Prilogah«) Gröbming s praktičnimi primeri pove-
že teoretično snov iz prvega dela, jo nadgradi in po potrebi dodatno pojasni.
»Priloge« se začnejo s preglednico tonov na ubiralki kitare oz. lutnje. V njej je
vsaka izmed šestih strun ponazorjena z notnim črtovjem, razdeljenim na tri-
najst delov, ki predstavljajo prazno struno in dvanajst polj na ubiralki. Osnov-
ni toni glasbene abecede so v preglednici označeni s polovinkami, kromatič-
no zvišani oz. znižani pa s četrtinkami. Podobne preglednice zasledimo tudi v
drugih šolah za kitaro, ki so izšle na območju nekdanje Jugoslavije v istem ob-
dobju kot Gröbmingova (npr. J. Stojanović, Nova lahko shvatljiva škola za gita-
ru, Zagreb: Franjo Schneider),4 prikazi prijemov na ubiralki pa so preglednejši
in razumljivejši kot v nekaterih drugih starejših učbenikih iz 19. stoletja (npr. F.
Carulli, Neue praktische Guitarre Schule). Praktično igranje s kitaro se po zgle-
du Scherrerjeve šole Die Kunst des Gitarrespiele začne z vajami za igranje po
praznih strunah s posameznim prstom desne roke. Težavnost vaj se od enoglas-
4 V učbeniku leto izida ni navedeno; po naši oceni naj bi izšel okrog leta 1935.
116
