Page 126 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo, letnik 16, zvezek 33 ◆ The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, year 16, issue 33
P. 126
sbenopedagoški zbornik ◆ letnik 16 ◆ številka 33 mu igranju in je prva na Slovenskem brez glasbene teorije in vaj za akordično
spremljanje petja. Ima tudi nekaj drugih pomanjkljivosti, ki so pomemben del
kitarskih šol in ki so namenjene razumevanju značilnosti instrumenta: ni zas-
lediti opisa instrumenta, kar učencem otežuje spoznavanje posameznih (zuna-
njih) delov kitare, ki jih morajo poznati pred prakticiranjem. V zgodovinskem
delu in v delu o drži kitare je avtor namesto izraza »prečka« uporabil »vezni-
co« (Hladky, 1944), kar je v primerjavi s Kitarsko šolo Staneta Kranjca in Jo-
žeta Turšiča korak nazaj. Primerjalno s starejšimi učbeniki za kitaro pogreša-
mo vsaj osnovno glasbeno teorijo, še bolj pa sliko s prijemi na ubiralki, ki je za
samouke nujna, za učence glasbenih šol pa priporočljiva, saj ob njej pri vadbi
doma osvežijo in utrdijo pri pouku naučeno snov. Glede na tehnično in teore-
tično raven vaj (igranje šestnajstik, triol, sekstol, zvišanih in znižanih tonov,
prečnih prijemov in podobno) ugotovimo, da je učbenik za začetnike prezah-
teven. Težavnost vaj se zelo hitro stopnjuje, zato upravičeno domnevamo, da je
bila Hladkyjeva Kitarska šola morda v rabi med izbranimi dijaki Srednje glas-
bene šole, delujoči pri Glasbeni akademiji, kjer se je v tistem času pouk kitare
izvajal na nekoliko višji ravni kot drugod,5 za samouke pa bi jo bilo smiselno
uporabljati skupaj s Kitarsko šolo Staneta Kranjca in Jožeta Turšiča. Hladky je
na zadnji strani učbenika v opombah napovedal, da bo vse ostalo – durove in
molove lestvice, vezave, okraski, menjava leg in druga kitarska problematika –
obravnavano v drugem delu šole, ki pa je avtor ni izdal in glede na znane oko-
liščine verjetno tudi ni nastala.
stanko prek – šola za kitaro 1/škola za gitaru 1
Šola za kitaro/Škola za gitaru Stanka Preka (1915–1999) je izšla v Ljubljani leta
1950, založila pa jo je Državna založba Slovenije. Tako kot Gitarska šola za za-
četnike Adolfa Gröbminga je tudi Prekova zaradi komercialnih razlogov napi-
sana dvojezično. Znano je, da je Stanko Prek v različnih republikah nekdanje
Jugoslavije vodil seminarje za učitelje in bodoče učitelje kitare, večina izmed
njih pa je kasneje več let pri pouku instrumenta tako v javnem glasbenem šol-
stvu kot tudi v društvenih šolah uporabljala prav njegov učbenik. Idejni kon-
cept učbenika kaže na rabo v glasbenih šolah in za samouke, kar je najbližje pr-
vemu delu Carcassijeve šole (1836).
V uvodnem delu učbenika zasledimo upodobitev kitarista pri prakticira-
nju kitarske igre, s čimer avtor opozori na pravilno sedenje in držo instrumen-
ta, kar je bilo v pomoč vsem začetnikom, še posebej samoukom, ki pri samo-
stojnem učenju kitare niso bili deležni didaktičnih nasvetov in demonstracij.
5 V času izida Kitarske šole Karla Hladkyja je na Srednji glasbeni šoli pri Glasbeni akademiji
poučeval kitaro Stanko Prek, v učbeniku tudi sopodpisnik predgovora. Glede na pozitivno
oceno in na dejstvo, da do tedaj še ni izdal svoje kitarske začetnice, upravičeno domnevamo,
da je kot dodatno gradivo pri pouku uporabljal morda prav Hladkyjev učbenik.
126
spremljanje petja. Ima tudi nekaj drugih pomanjkljivosti, ki so pomemben del
kitarskih šol in ki so namenjene razumevanju značilnosti instrumenta: ni zas-
lediti opisa instrumenta, kar učencem otežuje spoznavanje posameznih (zuna-
njih) delov kitare, ki jih morajo poznati pred prakticiranjem. V zgodovinskem
delu in v delu o drži kitare je avtor namesto izraza »prečka« uporabil »vezni-
co« (Hladky, 1944), kar je v primerjavi s Kitarsko šolo Staneta Kranjca in Jo-
žeta Turšiča korak nazaj. Primerjalno s starejšimi učbeniki za kitaro pogreša-
mo vsaj osnovno glasbeno teorijo, še bolj pa sliko s prijemi na ubiralki, ki je za
samouke nujna, za učence glasbenih šol pa priporočljiva, saj ob njej pri vadbi
doma osvežijo in utrdijo pri pouku naučeno snov. Glede na tehnično in teore-
tično raven vaj (igranje šestnajstik, triol, sekstol, zvišanih in znižanih tonov,
prečnih prijemov in podobno) ugotovimo, da je učbenik za začetnike prezah-
teven. Težavnost vaj se zelo hitro stopnjuje, zato upravičeno domnevamo, da je
bila Hladkyjeva Kitarska šola morda v rabi med izbranimi dijaki Srednje glas-
bene šole, delujoči pri Glasbeni akademiji, kjer se je v tistem času pouk kitare
izvajal na nekoliko višji ravni kot drugod,5 za samouke pa bi jo bilo smiselno
uporabljati skupaj s Kitarsko šolo Staneta Kranjca in Jožeta Turšiča. Hladky je
na zadnji strani učbenika v opombah napovedal, da bo vse ostalo – durove in
molove lestvice, vezave, okraski, menjava leg in druga kitarska problematika –
obravnavano v drugem delu šole, ki pa je avtor ni izdal in glede na znane oko-
liščine verjetno tudi ni nastala.
stanko prek – šola za kitaro 1/škola za gitaru 1
Šola za kitaro/Škola za gitaru Stanka Preka (1915–1999) je izšla v Ljubljani leta
1950, založila pa jo je Državna založba Slovenije. Tako kot Gitarska šola za za-
četnike Adolfa Gröbminga je tudi Prekova zaradi komercialnih razlogov napi-
sana dvojezično. Znano je, da je Stanko Prek v različnih republikah nekdanje
Jugoslavije vodil seminarje za učitelje in bodoče učitelje kitare, večina izmed
njih pa je kasneje več let pri pouku instrumenta tako v javnem glasbenem šol-
stvu kot tudi v društvenih šolah uporabljala prav njegov učbenik. Idejni kon-
cept učbenika kaže na rabo v glasbenih šolah in za samouke, kar je najbližje pr-
vemu delu Carcassijeve šole (1836).
V uvodnem delu učbenika zasledimo upodobitev kitarista pri prakticira-
nju kitarske igre, s čimer avtor opozori na pravilno sedenje in držo instrumen-
ta, kar je bilo v pomoč vsem začetnikom, še posebej samoukom, ki pri samo-
stojnem učenju kitare niso bili deležni didaktičnih nasvetov in demonstracij.
5 V času izida Kitarske šole Karla Hladkyja je na Srednji glasbeni šoli pri Glasbeni akademiji
poučeval kitaro Stanko Prek, v učbeniku tudi sopodpisnik predgovora. Glede na pozitivno
oceno in na dejstvo, da do tedaj še ni izdal svoje kitarske začetnice, upravičeno domnevamo,
da je kot dodatno gradivo pri pouku uporabljal morda prav Hladkyjev učbenik.
126
