Page 127 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo, letnik 16, zvezek 33 ◆ The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, year 16, issue 33
P. 127
amezni deli instrumenta so predstavljeni na risbi s prikazom kitare, iz nje branislav rauter ◆ kitarske šole slovenskih avtorjev od adolfa gröbminga do stanka preka
pa izpostavimo »držalo za strune« (Prek, 1950, str. 4) oz. kobilico z zatikači, ki
je kot taka značilna za kitare z jeklenimi strunami. Iz tega je moč sklepati, da so
konec štiridesetih letih prejšnjega stoletja na Slovenskem še vedno prevladovale
kitare z jeklenimi strunami, čeprav je znano, da so v nekaterih kitarsko napre-
dnejših deželah že leta 1948 začeli z industrijsko proizvodnjo najlonskih strun,
temu primerne pa so bile tudi kobilice oz. držala za strune. S poimenovanjem
posameznih delov instrumenta se je Prek zgledoval po prvem slovenskem uč-
beniku za violino Vijolinska šola – pouk v igranju na gosli Frana Koruna Ko-
željskega (1910) in tako uporabil drugačno terminologijo, kot jo zasledimo v
dotedanjih slovenskih učbenikih za kitaro. Pri pisanju teoretičnega dela se je
naslanjal na Gröbmingovo Kitarsko šolo za začetnike, namenjeno zlasti spre-
mljevanju petja, pri čemer velja opozoriti na podobnost besedila, strukturo in
naslove posameznih poglavij, ki si v obeh učbenikih sledijo v skoraj enakem za-
poredju. Razlika med šolama je prepoznavna predvsem v praktičnem delu, kjer
avtorja vsak s svojo metodo sledita namenu in ciljem šole.
Prek se s svojimi metodami in didaktičnimi napotki v praktičnem delu
ni bistveno oddaljil od Carcassijeve šole, precej podobnosti pa je moč zazna-
ti tudi s Kitarsko šolo Karla Hladkyja (1944). Na začetku praktičnega dela so
s toni glasbene abecede poimenovane in predstavljene prazne strune, podane
pa so tudi oznake za prste desne roke, ki so razen palca (+) enake kot v zadnjih
dveh slovenskih kitarskih šolah. Dodana je oznaka za mezinec (••••), s kate-
rim pa, kot poudarja Prek, le redko igramo. Prakticiranje kitarske igre se zač-
ne z uvodnimi tehničnimi vajami za udarjanje s prsti desne roke po vseh šestih
praznih strunah. Pri tem je treba poudariti, da že prve vaje zajemajo udarjanje z
desnim palcem, kazalcem, sredincem in prstancem pa tudi z vsemi štirimi prsti
hkrati. Težavnost vaj se naglo stopnjuje in se zaključi z akordičnim načinom
igranja različnih ritmičnih vzorcev in kombinacij prstnega reda e-mola (Prek,
1950). Takšna metoda po naši presoji za začetnike ni primerna, saj je za lep ton
in korektno tehnično izvedbo sočasnega udarjanja z različnimi kombinacijami
prstnega reda desne roke treba učence postopno pripraviti z ustreznimi didak-
tičnimi vajami, kot jih zasledimo že v šolah Staneta Kranjca in Jožeta Turšiča
(1942) ter Karla Hladkyja (1944).
Po vzoru Carcassijeve šole se snov v praktičnem delu nadaljuje z narav-
no tonsko vrsto in vajami za linearno igranje naravnih tonov, nato pa še kro-
matično zvišanih in znižanih tonov po vseh šestih strunah prve lege. Osnov-
ne tehnične vaje v praktičnem delu, ki so pogoj za uspešno nadaljevanje učenja,
se zaključijo z akordičnimi vajami za menjavanje toničnega trozvoka in domi-
nantnega četverozvoka v C-duru, z različnimi ritmičnimi vzorci in s kombina-
cijami prstnega reda desne roke. Skladno s sočasnimi in predhodnimi šolami
za kitaro se tudi Prekova nadaljuje s tvarino (lestvica, kadenca, vaja etudine-
ga značaja, preludij, tri ali štiri krajše skladbe), ki je po posameznih poglav-
jih obravnavana v različnih tonalitetah (C-, G-, D-, A-, E- in F-dur ter a-, e- in
127
pa izpostavimo »držalo za strune« (Prek, 1950, str. 4) oz. kobilico z zatikači, ki
je kot taka značilna za kitare z jeklenimi strunami. Iz tega je moč sklepati, da so
konec štiridesetih letih prejšnjega stoletja na Slovenskem še vedno prevladovale
kitare z jeklenimi strunami, čeprav je znano, da so v nekaterih kitarsko napre-
dnejših deželah že leta 1948 začeli z industrijsko proizvodnjo najlonskih strun,
temu primerne pa so bile tudi kobilice oz. držala za strune. S poimenovanjem
posameznih delov instrumenta se je Prek zgledoval po prvem slovenskem uč-
beniku za violino Vijolinska šola – pouk v igranju na gosli Frana Koruna Ko-
željskega (1910) in tako uporabil drugačno terminologijo, kot jo zasledimo v
dotedanjih slovenskih učbenikih za kitaro. Pri pisanju teoretičnega dela se je
naslanjal na Gröbmingovo Kitarsko šolo za začetnike, namenjeno zlasti spre-
mljevanju petja, pri čemer velja opozoriti na podobnost besedila, strukturo in
naslove posameznih poglavij, ki si v obeh učbenikih sledijo v skoraj enakem za-
poredju. Razlika med šolama je prepoznavna predvsem v praktičnem delu, kjer
avtorja vsak s svojo metodo sledita namenu in ciljem šole.
Prek se s svojimi metodami in didaktičnimi napotki v praktičnem delu
ni bistveno oddaljil od Carcassijeve šole, precej podobnosti pa je moč zazna-
ti tudi s Kitarsko šolo Karla Hladkyja (1944). Na začetku praktičnega dela so
s toni glasbene abecede poimenovane in predstavljene prazne strune, podane
pa so tudi oznake za prste desne roke, ki so razen palca (+) enake kot v zadnjih
dveh slovenskih kitarskih šolah. Dodana je oznaka za mezinec (••••), s kate-
rim pa, kot poudarja Prek, le redko igramo. Prakticiranje kitarske igre se zač-
ne z uvodnimi tehničnimi vajami za udarjanje s prsti desne roke po vseh šestih
praznih strunah. Pri tem je treba poudariti, da že prve vaje zajemajo udarjanje z
desnim palcem, kazalcem, sredincem in prstancem pa tudi z vsemi štirimi prsti
hkrati. Težavnost vaj se naglo stopnjuje in se zaključi z akordičnim načinom
igranja različnih ritmičnih vzorcev in kombinacij prstnega reda e-mola (Prek,
1950). Takšna metoda po naši presoji za začetnike ni primerna, saj je za lep ton
in korektno tehnično izvedbo sočasnega udarjanja z različnimi kombinacijami
prstnega reda desne roke treba učence postopno pripraviti z ustreznimi didak-
tičnimi vajami, kot jih zasledimo že v šolah Staneta Kranjca in Jožeta Turšiča
(1942) ter Karla Hladkyja (1944).
Po vzoru Carcassijeve šole se snov v praktičnem delu nadaljuje z narav-
no tonsko vrsto in vajami za linearno igranje naravnih tonov, nato pa še kro-
matično zvišanih in znižanih tonov po vseh šestih strunah prve lege. Osnov-
ne tehnične vaje v praktičnem delu, ki so pogoj za uspešno nadaljevanje učenja,
se zaključijo z akordičnimi vajami za menjavanje toničnega trozvoka in domi-
nantnega četverozvoka v C-duru, z različnimi ritmičnimi vzorci in s kombina-
cijami prstnega reda desne roke. Skladno s sočasnimi in predhodnimi šolami
za kitaro se tudi Prekova nadaljuje s tvarino (lestvica, kadenca, vaja etudine-
ga značaja, preludij, tri ali štiri krajše skladbe), ki je po posameznih poglav-
jih obravnavana v različnih tonalitetah (C-, G-, D-, A-, E- in F-dur ter a-, e- in
127
