Page 123 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo, letnik 16, zvezek 33 ◆ The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, year 16, issue 33
P. 123
šoli (1836) in v svojem učbeniku ne priporočata tehnike izmeničnega udar- branislav rauter ◆ kitarske šole slovenskih avtorjev od adolfa gröbminga do stanka preka
janja s palcem in kazalcem, kot ga je v svojih učbenikih po zgledu Carullijeve
šole (1811) priporočal Adolf Gröbming. Sledijo vaje, ki uvajajo udarjanje z os-
talimi prsti, iz navodil pa je moč razbrati, da gre pri tem za udarno tehniko
brez naslona. Vaje so napisane za izvajanje z akordičnim načinom, kjer vsak
prst udarja po svoji struni (kazalec po tretji, sredinec po drugi in prstanec po
prvi). S to metodo se učbenik razlikuje od večine šol in kitarskih začetnic, kjer
se udarna tehnika prstov desne roke uvaja z linearnim načinom. Težavnost vaj
se stopnjuje s primeri udarjanja po štirih praznih strunah (šesta, tretja, druga
in prva struna), ki zvenijo kot e-mol. Pri tem avtorja opozarjata, da pri sočas-
nem igranju s palcem, kazalcem, sredincem ali prstancem palec udarja po svo-
ji struni brez naslona.
Postopno so v učbeniku dodane tudi vaje za prste leve roke za igranje
osnovnih tonov v prvi legi, ki se tudi tokrat začnejo s primeri na šesti struni.
Takšna metoda je za današnji čas, ko se igranja instrumenta v glasbenih šolah
učijo že sedemletniki, neprimerna. To ugotovitev povežemo z dejstvom, da je
širina in trdota šeste strune med vsemi strunami največja in jo je zato treba pri-
tiskati ob prečke na ubiralki z nekoliko več moči kot pa ostale, tanjše strune.
Dosti bolje je zato začenjati z ubiranjem na prvih treh strunah, saj v tem pri-
meru že z manjšim fizičnim naporom toni zazvenijo jasneje. S takšno metodo
lahko posredno vplivamo na ohranjanje motivacije pri mlajših začetnikih, ki
jim pritiskanje s prsti leve roke v prvih mesecih učenja običajno povzroča bo-
lečine in druge težave. Na podoben način avtorja obravnavata tudi kromatič-
no zvišane in znižane tone v prvi legi, nato pa še vaje za prijemanje več tonov
hkrati, kar združita v zadnjih vajah za menjavanje akordičnih prijemov. Učbe-
nik se zaključi s sliko kvintnega kroga in z izpisom vseh durovih in molovih le-
stvic. Posebej sta v vseh tonalitetah dura in mola po kvintnem krogu predsta-
vljena tonični trozvok in dominantni četverozvok, akordi pa so podkrepljeni
s skico s prijemom na ubiralki. Tako kot v Scherrerjevi in Gröbmingovih šo-
lah so strune ponazorjene z navpičnimi črtami, pri čemer skrajna leva predsta-
vlja šesto, skrajno desna pa prvo struno. Polja in prečke so označene z vodorav-
nimi črtami, od prve proti višji pa naraščajo od zgoraj navzdol. Tudi tokrat so
prijemi ponazorjeni nepopolno in na ta način primerni za igranje s prstno teh-
niko le po štirih strunah, kar nakazuje način prakticiranja spremljanja s kita-
ro v tistem času.
S svojo metodo sta Stane Kranjc in Jože Turšič v času med drugo svetov-
no vojno na Slovenskem pomembno prispevala k napredku poučevanja igra-
nja in razumevanja kitare kot solističnega glasbila. Pri tem velja izpostaviti, da
je njuna šola prvi slovenski učbenik, ki je izraziteje usmerjen k takšnemu nači-
nu igranja. V prvem delu avtorja nekaj besed posvetita instrumentu in ga gle-
de na potrebe za praktično rabo izvajalcev opišeta celo prepodrobno, kar gre
gotovo pripisati Jožetu Turšiču, izučenemu izdelovalcu glasbenih instrumen-
tov. Jedrnati razlagi glasbene teorije sledijo tehnične vaje in napotki za solistič-
123
janja s palcem in kazalcem, kot ga je v svojih učbenikih po zgledu Carullijeve
šole (1811) priporočal Adolf Gröbming. Sledijo vaje, ki uvajajo udarjanje z os-
talimi prsti, iz navodil pa je moč razbrati, da gre pri tem za udarno tehniko
brez naslona. Vaje so napisane za izvajanje z akordičnim načinom, kjer vsak
prst udarja po svoji struni (kazalec po tretji, sredinec po drugi in prstanec po
prvi). S to metodo se učbenik razlikuje od večine šol in kitarskih začetnic, kjer
se udarna tehnika prstov desne roke uvaja z linearnim načinom. Težavnost vaj
se stopnjuje s primeri udarjanja po štirih praznih strunah (šesta, tretja, druga
in prva struna), ki zvenijo kot e-mol. Pri tem avtorja opozarjata, da pri sočas-
nem igranju s palcem, kazalcem, sredincem ali prstancem palec udarja po svo-
ji struni brez naslona.
Postopno so v učbeniku dodane tudi vaje za prste leve roke za igranje
osnovnih tonov v prvi legi, ki se tudi tokrat začnejo s primeri na šesti struni.
Takšna metoda je za današnji čas, ko se igranja instrumenta v glasbenih šolah
učijo že sedemletniki, neprimerna. To ugotovitev povežemo z dejstvom, da je
širina in trdota šeste strune med vsemi strunami največja in jo je zato treba pri-
tiskati ob prečke na ubiralki z nekoliko več moči kot pa ostale, tanjše strune.
Dosti bolje je zato začenjati z ubiranjem na prvih treh strunah, saj v tem pri-
meru že z manjšim fizičnim naporom toni zazvenijo jasneje. S takšno metodo
lahko posredno vplivamo na ohranjanje motivacije pri mlajših začetnikih, ki
jim pritiskanje s prsti leve roke v prvih mesecih učenja običajno povzroča bo-
lečine in druge težave. Na podoben način avtorja obravnavata tudi kromatič-
no zvišane in znižane tone v prvi legi, nato pa še vaje za prijemanje več tonov
hkrati, kar združita v zadnjih vajah za menjavanje akordičnih prijemov. Učbe-
nik se zaključi s sliko kvintnega kroga in z izpisom vseh durovih in molovih le-
stvic. Posebej sta v vseh tonalitetah dura in mola po kvintnem krogu predsta-
vljena tonični trozvok in dominantni četverozvok, akordi pa so podkrepljeni
s skico s prijemom na ubiralki. Tako kot v Scherrerjevi in Gröbmingovih šo-
lah so strune ponazorjene z navpičnimi črtami, pri čemer skrajna leva predsta-
vlja šesto, skrajno desna pa prvo struno. Polja in prečke so označene z vodorav-
nimi črtami, od prve proti višji pa naraščajo od zgoraj navzdol. Tudi tokrat so
prijemi ponazorjeni nepopolno in na ta način primerni za igranje s prstno teh-
niko le po štirih strunah, kar nakazuje način prakticiranja spremljanja s kita-
ro v tistem času.
S svojo metodo sta Stane Kranjc in Jože Turšič v času med drugo svetov-
no vojno na Slovenskem pomembno prispevala k napredku poučevanja igra-
nja in razumevanja kitare kot solističnega glasbila. Pri tem velja izpostaviti, da
je njuna šola prvi slovenski učbenik, ki je izraziteje usmerjen k takšnemu nači-
nu igranja. V prvem delu avtorja nekaj besed posvetita instrumentu in ga gle-
de na potrebe za praktično rabo izvajalcev opišeta celo prepodrobno, kar gre
gotovo pripisati Jožetu Turšiču, izučenemu izdelovalcu glasbenih instrumen-
tov. Jedrnati razlagi glasbene teorije sledijo tehnične vaje in napotki za solistič-
123
