Page 124 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo, letnik 16, zvezek 33 ◆ The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, year 16, issue 33
P. 124
sbenopedagoški zbornik ◆ letnik 16 ◆ številka 33 no igranje kitare, s čimer učenci pridobijo ustrezno znanje za igranje glasbenih
primerov, ki jih glede na težavnost po sodobnih kriterijih umestimo v tretji ra-
zred nižjih glasbenih šol. Avtorja sta v istem obdobju izdala tudi zbirko etud
in priredb ljudskih ter božičnih pesmi. Skladno z njunim idejnim konceptom
naj bi začetniki osnovno praktično znanje za muziciranje pridobili v Kitarski
šoli, potem pa ga kalili in nadgrajevali s preigravanjem etud in drugih skladb iz
zbirk za kitaro solo, ki so bile dostopne v ljubljanskih knjigarnah. Glede na do-
stopnost didaktičnega gradiva za kitaro solo in ob dejstvu, da so v tistem času
pouk kitare izvajali tudi na Srednji glasbeni šoli pri Glasbeni akademiji, lahko
sklenemo, da je bil instrument v slovenskem prostoru v vzponu in da je za teda-
nji čas dosegel zavidljivo kakovostno raven.
karel hladky – kitarska šola
Kitarska šola Karla Hladkyja (1916–1962) je izšla leta 1944 v samozaložbi, na-
tisnjena pa je bila v Tiskarni Maks Hrovatin v Ljubljani. Predgovor sta podpi-
sala tako avtor kot tudi Stanko Prek, v tedanjem času vodilno ime slovenske ki-
taristike. Prek je kitarsko šolo, ki je metodološko sicer zasnovana podobno kot
Carcassijeva šola (1836), ocenil pozitivno in pisano »metodično tako, da bo za-
četnikom pomagala preko vseh prvih težav« (Hladky, 1944, str. 3). V predgo-
voru izvemo, da je učbenik namenjen predvsem šolski rabi, samoukom pa naj
bi bil v pomoč le v primeru obvladovanja glasbene teorije. Večina skladb je av-
torjevih priredb slovenskih ljudskih pesmi, s čimer je želel šolo še bolj približati
slovenskim začetnikom kitare. Učenci naj bi bili z usvojenim znanjem sposob-
ni igrati številne priredbe za kitaro solo, ki so bile tedaj na voljo v ljubljanskih
knjigarnah, za tiste z željo po bolj poglobljenem študiju kitare pa je Hladky v
predgovoru ocenil, da bodo brez težav nadaljevali študij s tujo literaturo.
Predgovoru sledi teoretični del, v katerem je opisan kratek zgodovinski ra-
zvoj kitare. Avtor izpostavi najvidnejše evropske kitariste in ustvarjalce glasbe
za instrument, ki doseže svoj prvi vrhunec v prvi polovici 19. stoletja, nato pa
novega na prelomu iz 19. v 20. stoletje, ko zavzame vidno mesto v ustvarjalni
in poustvarjalni praksi. Teoretični del se nadaljuje z napotki za sedenje in držo
kitare z uporabo pručke, obravnavane pa so tudi oznake za prste obeh rok, ki
so razen desnega palca (v tem primeru »V«) takšne kot v učbeniku Staneta
Kranjca in Jožeta Turšiča ter drugih sočasnih učbenikih (Hladky, 1944). Pred
praktičnim delom Hladky poimenuje prazne strune v smeri od šeste proti prvi,
nato pa v notno črtovje zapiše vse naravne tone, ki jih lahko izvajamo s kita-
ro ob njeni običajni uglasitvi. Temu doda še tri dodatne tone (c4– e4), ki jih je
mogoče izvajati le s koncertno kitaro. Na ta način ugotovimo, da so imele kita-
re, ki so bile v rabi na Slovenskem v prvi polovici 20. stoletja, tako kot današnje
19 polj, koncertne pa 24 polj.
124
primerov, ki jih glede na težavnost po sodobnih kriterijih umestimo v tretji ra-
zred nižjih glasbenih šol. Avtorja sta v istem obdobju izdala tudi zbirko etud
in priredb ljudskih ter božičnih pesmi. Skladno z njunim idejnim konceptom
naj bi začetniki osnovno praktično znanje za muziciranje pridobili v Kitarski
šoli, potem pa ga kalili in nadgrajevali s preigravanjem etud in drugih skladb iz
zbirk za kitaro solo, ki so bile dostopne v ljubljanskih knjigarnah. Glede na do-
stopnost didaktičnega gradiva za kitaro solo in ob dejstvu, da so v tistem času
pouk kitare izvajali tudi na Srednji glasbeni šoli pri Glasbeni akademiji, lahko
sklenemo, da je bil instrument v slovenskem prostoru v vzponu in da je za teda-
nji čas dosegel zavidljivo kakovostno raven.
karel hladky – kitarska šola
Kitarska šola Karla Hladkyja (1916–1962) je izšla leta 1944 v samozaložbi, na-
tisnjena pa je bila v Tiskarni Maks Hrovatin v Ljubljani. Predgovor sta podpi-
sala tako avtor kot tudi Stanko Prek, v tedanjem času vodilno ime slovenske ki-
taristike. Prek je kitarsko šolo, ki je metodološko sicer zasnovana podobno kot
Carcassijeva šola (1836), ocenil pozitivno in pisano »metodično tako, da bo za-
četnikom pomagala preko vseh prvih težav« (Hladky, 1944, str. 3). V predgo-
voru izvemo, da je učbenik namenjen predvsem šolski rabi, samoukom pa naj
bi bil v pomoč le v primeru obvladovanja glasbene teorije. Večina skladb je av-
torjevih priredb slovenskih ljudskih pesmi, s čimer je želel šolo še bolj približati
slovenskim začetnikom kitare. Učenci naj bi bili z usvojenim znanjem sposob-
ni igrati številne priredbe za kitaro solo, ki so bile tedaj na voljo v ljubljanskih
knjigarnah, za tiste z željo po bolj poglobljenem študiju kitare pa je Hladky v
predgovoru ocenil, da bodo brez težav nadaljevali študij s tujo literaturo.
Predgovoru sledi teoretični del, v katerem je opisan kratek zgodovinski ra-
zvoj kitare. Avtor izpostavi najvidnejše evropske kitariste in ustvarjalce glasbe
za instrument, ki doseže svoj prvi vrhunec v prvi polovici 19. stoletja, nato pa
novega na prelomu iz 19. v 20. stoletje, ko zavzame vidno mesto v ustvarjalni
in poustvarjalni praksi. Teoretični del se nadaljuje z napotki za sedenje in držo
kitare z uporabo pručke, obravnavane pa so tudi oznake za prste obeh rok, ki
so razen desnega palca (v tem primeru »V«) takšne kot v učbeniku Staneta
Kranjca in Jožeta Turšiča ter drugih sočasnih učbenikih (Hladky, 1944). Pred
praktičnim delom Hladky poimenuje prazne strune v smeri od šeste proti prvi,
nato pa v notno črtovje zapiše vse naravne tone, ki jih lahko izvajamo s kita-
ro ob njeni običajni uglasitvi. Temu doda še tri dodatne tone (c4– e4), ki jih je
mogoče izvajati le s koncertno kitaro. Na ta način ugotovimo, da so imele kita-
re, ki so bile v rabi na Slovenskem v prvi polovici 20. stoletja, tako kot današnje
19 polj, koncertne pa 24 polj.
124
