Page 121 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo, letnik 16, zvezek 33 ◆ The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, year 16, issue 33
P. 121
izobrazbe težko naučijo. Iz obeh Gröbmingovih šol in iz Scherrerjeve šole, branislav rauter ◆ kitarske šole slovenskih avtorjev od adolfa gröbminga do stanka preka
ki so vse usmerjene pretežno k učenju igranja kitarskih spremljav, lahko ugo-
tovimo, da se je v tedanjem času takšno igranje prakticiralo izključno z udar-
no tehniko prstov desne roke in ne s trzalico, kot se pogosto prakticira v dana-
šnjem času. Temu primerno so v vseh treh učbenikih označeni tudi prijemi na
ubiralki, ki ne predvidevajo igranja akordov po več kot štirih strunah hkrati.
V primeru igranja s trzalico, kjer običajno arpedžiramo vsaj po petih strunah,
je večina akordičnih prijemov v vseh treh učbenikih označena nepopolno in bi
pri takšnem načinu igranja skupaj s pravimi sočasno zveneli tudi harmonsko
tuji toni.
Gröbming se s pristopom do obravnavane tvarine v učbeniku metodolo-
ško ni bistveno oddaljil od svoje prve kitarske šole. Tudi tokrat predlaga igra-
nje stoje z uporabo kitarskega pasu, ki je nameščen na instrument in obešen čez
ramo, ali pa igranje sede z uporabo pručke pod levo nogo. Pri razlagi udarjanja
prstov desne roke priporoča igranje z mesnatim delom na konici prsta, pri tem
pa nasprotuje igranju z nohti. V primerjavi s prvo kitarsko šolo je treba izposta-
viti drugačen način udarne tehnike desnega palca, ki se z novejšo metodo iz-
vaja brez naslona. Podobno kot že v prvem učbeniku se težavnost obravnavane
snovi tudi tokrat stopnjuje z vajami v različnih tonalitetah, ki se vselej začnejo
z lestvico, akordično kadenco in zaključijo z največ dvema skladbama v obrav-
navani tonaliteti. Takšna metoda poučevanja je v današnjem času, ko se števil-
ni učenci igranja kitare začnejo učiti že pri osmih letih, neprimerna. Pri tem je
treba izpostaviti tudi to, da je število vaj za utrjevanje enoglasnega načina igra-
nja po posameznih in dveh sosednjih strunah ter vaj za postopno uvajanje igra-
nja večglasja bistveno premajhno, posebnih vaj za utrjevanje prstov leve roke pa
v učbeniku sploh ne zasledimo. Ob predpostavki, da gre pri šoli predvsem za
učenje kitare kot spremljevalnega glasbila, bi lahko učbenik danes ustrezal le
kot dopolnilno gradivo pri pouku na srednjih vzgojiteljskih šolah. Kljub temu
je Gitarska šola za začetnike v tistem času gotovo pripomogla k širitvi igranja
kitare v širši regiji, glede na dvojezičnost pa upravičeno sklepamo, da je bila v
rabi tudi v drugih banovinah tedanje Kraljevine Jugoslavije. Šola je bila zaradi
enostavnejše dostave in nižjih stroškov tiskanja natisnjena na manjšem forma-
tu, kar je lahko izdatno pocenilo stroške distribucije; k še nižjim stroškom pa
je prav gotovo prispevala tudi manj zajetna vsebina učbenika, česar se je zavedal
tudi avtor sam in je že v predgovoru napovedal, da bodo v okviru založbe kot
dopolnilo k učbeniku kmalu izdali razne narodne in druge pesmi, prirejene za
kitaro. To pa se je zgodilo šele leta 1945, ko je avtor učbenika v samozaložbi iz-
dal zbirko Slovenski napevi za srednji glas in kitaro s šestimi skladbami za vokal
in kitaro solo (Gröbming, 1945).
121
ki so vse usmerjene pretežno k učenju igranja kitarskih spremljav, lahko ugo-
tovimo, da se je v tedanjem času takšno igranje prakticiralo izključno z udar-
no tehniko prstov desne roke in ne s trzalico, kot se pogosto prakticira v dana-
šnjem času. Temu primerno so v vseh treh učbenikih označeni tudi prijemi na
ubiralki, ki ne predvidevajo igranja akordov po več kot štirih strunah hkrati.
V primeru igranja s trzalico, kjer običajno arpedžiramo vsaj po petih strunah,
je večina akordičnih prijemov v vseh treh učbenikih označena nepopolno in bi
pri takšnem načinu igranja skupaj s pravimi sočasno zveneli tudi harmonsko
tuji toni.
Gröbming se s pristopom do obravnavane tvarine v učbeniku metodolo-
ško ni bistveno oddaljil od svoje prve kitarske šole. Tudi tokrat predlaga igra-
nje stoje z uporabo kitarskega pasu, ki je nameščen na instrument in obešen čez
ramo, ali pa igranje sede z uporabo pručke pod levo nogo. Pri razlagi udarjanja
prstov desne roke priporoča igranje z mesnatim delom na konici prsta, pri tem
pa nasprotuje igranju z nohti. V primerjavi s prvo kitarsko šolo je treba izposta-
viti drugačen način udarne tehnike desnega palca, ki se z novejšo metodo iz-
vaja brez naslona. Podobno kot že v prvem učbeniku se težavnost obravnavane
snovi tudi tokrat stopnjuje z vajami v različnih tonalitetah, ki se vselej začnejo
z lestvico, akordično kadenco in zaključijo z največ dvema skladbama v obrav-
navani tonaliteti. Takšna metoda poučevanja je v današnjem času, ko se števil-
ni učenci igranja kitare začnejo učiti že pri osmih letih, neprimerna. Pri tem je
treba izpostaviti tudi to, da je število vaj za utrjevanje enoglasnega načina igra-
nja po posameznih in dveh sosednjih strunah ter vaj za postopno uvajanje igra-
nja večglasja bistveno premajhno, posebnih vaj za utrjevanje prstov leve roke pa
v učbeniku sploh ne zasledimo. Ob predpostavki, da gre pri šoli predvsem za
učenje kitare kot spremljevalnega glasbila, bi lahko učbenik danes ustrezal le
kot dopolnilno gradivo pri pouku na srednjih vzgojiteljskih šolah. Kljub temu
je Gitarska šola za začetnike v tistem času gotovo pripomogla k širitvi igranja
kitare v širši regiji, glede na dvojezičnost pa upravičeno sklepamo, da je bila v
rabi tudi v drugih banovinah tedanje Kraljevine Jugoslavije. Šola je bila zaradi
enostavnejše dostave in nižjih stroškov tiskanja natisnjena na manjšem forma-
tu, kar je lahko izdatno pocenilo stroške distribucije; k še nižjim stroškom pa
je prav gotovo prispevala tudi manj zajetna vsebina učbenika, česar se je zavedal
tudi avtor sam in je že v predgovoru napovedal, da bodo v okviru založbe kot
dopolnilo k učbeniku kmalu izdali razne narodne in druge pesmi, prirejene za
kitaro. To pa se je zgodilo šele leta 1945, ko je avtor učbenika v samozaložbi iz-
dal zbirko Slovenski napevi za srednji glas in kitaro s šestimi skladbami za vokal
in kitaro solo (Gröbming, 1945).
121
