Page 125 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo, letnik 16, zvezek 33 ◆ The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, year 16, issue 33
P. 125
Praktični del učbenika je po zgledu že omenjene Carcassijeve šole vsebin- branislav rauter ◆ kitarske šole slovenskih avtorjev od adolfa gröbminga do stanka preka
sko razdeljen na tehnični del z osnovnimi vajami za prste desne in leve roke, ki
jih morajo začetniki usvojiti in obvladati pred igranjem drugega, ter na vsebin-
sko bogatejši in zahtevnejši del s tehničnimi vajami in skladbami. Prakticiranje
kitarske igre se tako začne z vajami za prste desne roke oz. za desni palec, s kate-
rim je po avtorjevih navodilih treba igrati z naslonom. Pri tem se Hladky s svojo
metodo nekoliko razlikuje od predhodnih šol, saj so vajam po šesti, peti in četr-
ti dodane še vaje po tretji prazni struni. Sledijo vaje za linearno menjalno udar-
janje z desnim kazalcem in s sredincem po prvih treh strunah. Ob igranju palec
sloni na poljubnem basu ter tako nudi oporo desni roki, ki naj bo ob udarjanju
čim mirnejša. Pri tem gre verjetno za udarec brez naslona (tirando), česar pa ne
moremo zanesljivo vedeti, saj avtor o tem ne da posebnih navodil. Vaje s prsti
desne roke se po težavnosti stopnjujejo z akordičnim načinom igranja s palcem
po šesti, kazalcem po tretji, sredincem po drugi in prstancem po prvi prazni
struni, z različnimi ritmičnimi vzorci in kombinacijami prstnega reda, ki sku-
paj tvorijo akord e-mol. Brez predhodnih vaj za prste leve roke se snov nadalju-
je z vajami za igranje naravne lestvice po vseh šestih strunah prve lege (e–g²). Pri
tem avtor poda navodilo, da morajo prsti leve roke v smeri igranja navzgor oble-
žati vsak v svojem polju ves čas ubiranja po isti struni, v smeri navzdol pa je treba
prve tri prste položiti hkrati na struno in vsakega v svoje polje.
V nadaljevanju zasledimo vaje za menjavanje akordičnih prijemov a-mola
in E-dura ob sočasnem udarjanju z različnimi kombinacijami ritmičnih vzor-
cev in prstnega reda. Kot smo že omenili, se praktični del po zgledu Carcassi-
jeve šole (1. del) nadaljuje z vsebinsko bogatejšim in zahtevnejšim delom, v ka-
terem je tvarina glede na igranje v različnih tonalitetah razmejena na devet
poglavij, to so C-, G-, D-, A-, E- in F-dur ter a-, e- in d-mol. Vsako poglavje se
didaktično začne z lestvico, akordično kadenco in vajami etudnega značaja,
konča pa se s skladbami, med katerimi zasledimo tudi slovenske ljudske pesmi,
ki jih je avtor glede na tehnične zahteve in tonaliteto smiselno vključil v po-
samezna poglavja. Učbenik se zaključi s poglavjem »Pesmi in vaje« (Hladky,
1944, str. 43), v katerem zasledimo šest krajših skladb in dve vaji v različnih to-
nalitetah, v njih pa je tako v tehničnem kot vsebinskem smislu združena obrav-
navana tvarina učbenika.
Hladkyjeva Kitarska šola je tehnično in vsebinsko precej zahtevnejša pa
tudi obsežnejša kot prejšnje tri slovenskih avtorjev. Hladkyjevi metodični pri-
jemi se razlikujejo skladno z glavnim namenom šole, ki je ciljno naravnana na
šolsko rabo in za učenje igranja instrumenta kot solističnega glasbila. Vsebuje
precej več vaj za usvajanje tehničnih prvin (vaje za palec, vaje za linearno me-
njalno udarjanje, vaje za akordično udarjanje, vaje za prste leve roke, lestvične
vaje …), ki so nujne za igranje instrumenta kot solističnega glasbila, skladno s
tem pa je tudi težavnost skladb na precej višji ravni. Kitarska šola je v času iz-
ida pomembno prispevala k razvoju institucionalnega poučevanja kitare, ki je
bilo na nekoliko višji ravni kot učenje med samouki; usmerjena je k solistične-
125
sko razdeljen na tehnični del z osnovnimi vajami za prste desne in leve roke, ki
jih morajo začetniki usvojiti in obvladati pred igranjem drugega, ter na vsebin-
sko bogatejši in zahtevnejši del s tehničnimi vajami in skladbami. Prakticiranje
kitarske igre se tako začne z vajami za prste desne roke oz. za desni palec, s kate-
rim je po avtorjevih navodilih treba igrati z naslonom. Pri tem se Hladky s svojo
metodo nekoliko razlikuje od predhodnih šol, saj so vajam po šesti, peti in četr-
ti dodane še vaje po tretji prazni struni. Sledijo vaje za linearno menjalno udar-
janje z desnim kazalcem in s sredincem po prvih treh strunah. Ob igranju palec
sloni na poljubnem basu ter tako nudi oporo desni roki, ki naj bo ob udarjanju
čim mirnejša. Pri tem gre verjetno za udarec brez naslona (tirando), česar pa ne
moremo zanesljivo vedeti, saj avtor o tem ne da posebnih navodil. Vaje s prsti
desne roke se po težavnosti stopnjujejo z akordičnim načinom igranja s palcem
po šesti, kazalcem po tretji, sredincem po drugi in prstancem po prvi prazni
struni, z različnimi ritmičnimi vzorci in kombinacijami prstnega reda, ki sku-
paj tvorijo akord e-mol. Brez predhodnih vaj za prste leve roke se snov nadalju-
je z vajami za igranje naravne lestvice po vseh šestih strunah prve lege (e–g²). Pri
tem avtor poda navodilo, da morajo prsti leve roke v smeri igranja navzgor oble-
žati vsak v svojem polju ves čas ubiranja po isti struni, v smeri navzdol pa je treba
prve tri prste položiti hkrati na struno in vsakega v svoje polje.
V nadaljevanju zasledimo vaje za menjavanje akordičnih prijemov a-mola
in E-dura ob sočasnem udarjanju z različnimi kombinacijami ritmičnih vzor-
cev in prstnega reda. Kot smo že omenili, se praktični del po zgledu Carcassi-
jeve šole (1. del) nadaljuje z vsebinsko bogatejšim in zahtevnejšim delom, v ka-
terem je tvarina glede na igranje v različnih tonalitetah razmejena na devet
poglavij, to so C-, G-, D-, A-, E- in F-dur ter a-, e- in d-mol. Vsako poglavje se
didaktično začne z lestvico, akordično kadenco in vajami etudnega značaja,
konča pa se s skladbami, med katerimi zasledimo tudi slovenske ljudske pesmi,
ki jih je avtor glede na tehnične zahteve in tonaliteto smiselno vključil v po-
samezna poglavja. Učbenik se zaključi s poglavjem »Pesmi in vaje« (Hladky,
1944, str. 43), v katerem zasledimo šest krajših skladb in dve vaji v različnih to-
nalitetah, v njih pa je tako v tehničnem kot vsebinskem smislu združena obrav-
navana tvarina učbenika.
Hladkyjeva Kitarska šola je tehnično in vsebinsko precej zahtevnejša pa
tudi obsežnejša kot prejšnje tri slovenskih avtorjev. Hladkyjevi metodični pri-
jemi se razlikujejo skladno z glavnim namenom šole, ki je ciljno naravnana na
šolsko rabo in za učenje igranja instrumenta kot solističnega glasbila. Vsebuje
precej več vaj za usvajanje tehničnih prvin (vaje za palec, vaje za linearno me-
njalno udarjanje, vaje za akordično udarjanje, vaje za prste leve roke, lestvične
vaje …), ki so nujne za igranje instrumenta kot solističnega glasbila, skladno s
tem pa je tudi težavnost skladb na precej višji ravni. Kitarska šola je v času iz-
ida pomembno prispevala k razvoju institucionalnega poučevanja kitare, ki je
bilo na nekoliko višji ravni kot učenje med samouki; usmerjena je k solistične-
125
