Page 122 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo, letnik 16, zvezek 33 ◆ The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, year 16, issue 33
P. 122
sbenopedagoški zbornik ◆ letnik 16 ◆ številka 33 stane kranjc in jože turšič – kitarska šola – osnovne vaje
Kitarska šola – osnovne vaje avtorjev Staneta Kranjca (1910–1968) in Jožeta
Turšiča (1912–2002) je izšla v Ljubljani leta 1942, izdala in založila pa jo je Uči-
teljska tiskarna (Kranjc in Turšič, 1942). O izidu kratke in praktično usmerjene
šole je poročal časopis Slovenec in v prispevku že napovedal morebitno nada-
ljevanje šole za »zrelejše igralce«. V učbeniku ne zasledimo uvodnega poglav-
ja oz. predgovora, v katerem bi avtorja pojasnila namen te dokaj nenavadno
zasnovane kitarske šole, ki se na tridesetih straneh zaključi brez ene same krat-
ke skladbe, s katero bi lahko kitarski diletanti teoretične in tehnične napot-
ke iz učbenika preskusili tudi v praksi. Učbenik je po vsebini razmejen na štiri
poglavja, v katerih sta avtorja nazorno opisala instrument, obravnavala osnove
glasbene teorije in tehnike igranja.
Prvo poglavje se začne z risbo in s podrobnim opisom instrumenta. Ris-
ba je narisana dokaj precizno, na njej pa so jasno prikazani zunanji deli kitare,
ki so poimenovani pretežno s terminologijo, kakršna je v rabi še danes. Opisu
kitare sledijo navodila za držo in igranje instrumenta, izključno sede in z upo-
rabo »nizkega stolčka« pod levo nogo (Kranjc in Turšič, 1942, str. 4). Opisa-
no klasično držo instrumenta poznamo v javnem glasbenem šolstvu tudi v se-
danjosti, s tem pa je nakazana vsebina učbenika, ki je usmerjena predvsem k
usvajanju veščin za igranje instrumenta kot solističnega glasbila. V prvem delu
so podane tudi oznake za prazne strune in prste leve roke, ki so takšne, kot jih
poznamo že od začetka 19. stoletja naprej, oznake za prste desne roke pa so ra-
zen palca takšne kot v številnih tedanjih šolah za kitaro (palec – ležeči oglati
oklepaj [ • ], kazalec – ena pika [•], sredinec – dve piki [••], prstanec – tri pike
[•••], mezinec – štiri pike [••••]). Avtorja sta bralce v tem delu tudi seznani-
la z oznakami za arpedžo, bareé in igranje v legah, podala napotke za uglaševa-
nje in s skico razumljivo prikazala osnovne in zvišane oz. znižane tone na ubi-
ralki kitare.
V drugem poglavju je v strnjeni obliki razlaga glasbene teorije, ki je v pri-
merjavi z nekaterimi drugimi predhodnimi in sočasnimi šolami skromnejša,
pa vendar zadostna za razumevanje in igranje praktičnih vaj po notni sliki. Po-
dana so tudi navodila za izvajanje ritmičnega zapisa s štetjem dob, ki pa niso
tako nazorna kot pred tem v obeh Gröbmingovih učbenikih. Poglavje s prak-
ticiranjem kitarske igre se začne z udarjanjem s palcem po šesti, peti in četrti
struni, težavnost pa se stopnjuje z vajami za izmenično udarjanje po vseh treh
omenjenih strunah. Za ohranjanje čim mirnejšega zapestja ob udarjanju s pal-
cem avtorja svetujeta oporo ostalih prstov na prvih treh strunah. Metoda, s
katero avtorja uvajata udarno tehniko z desnim palcem, se nekoliko razliku-
je od Gröbmingove. Glede na njuna navodila ugotovimo, da je vaje po šesti in
peti struni potrebno igrati z naslonom, po četrti pa brez naslona. Pri tem iz-
postavimo, da sta se avtorja z udarno tehniko palca zgledovala po Carcassije-
122
Kitarska šola – osnovne vaje avtorjev Staneta Kranjca (1910–1968) in Jožeta
Turšiča (1912–2002) je izšla v Ljubljani leta 1942, izdala in založila pa jo je Uči-
teljska tiskarna (Kranjc in Turšič, 1942). O izidu kratke in praktično usmerjene
šole je poročal časopis Slovenec in v prispevku že napovedal morebitno nada-
ljevanje šole za »zrelejše igralce«. V učbeniku ne zasledimo uvodnega poglav-
ja oz. predgovora, v katerem bi avtorja pojasnila namen te dokaj nenavadno
zasnovane kitarske šole, ki se na tridesetih straneh zaključi brez ene same krat-
ke skladbe, s katero bi lahko kitarski diletanti teoretične in tehnične napot-
ke iz učbenika preskusili tudi v praksi. Učbenik je po vsebini razmejen na štiri
poglavja, v katerih sta avtorja nazorno opisala instrument, obravnavala osnove
glasbene teorije in tehnike igranja.
Prvo poglavje se začne z risbo in s podrobnim opisom instrumenta. Ris-
ba je narisana dokaj precizno, na njej pa so jasno prikazani zunanji deli kitare,
ki so poimenovani pretežno s terminologijo, kakršna je v rabi še danes. Opisu
kitare sledijo navodila za držo in igranje instrumenta, izključno sede in z upo-
rabo »nizkega stolčka« pod levo nogo (Kranjc in Turšič, 1942, str. 4). Opisa-
no klasično držo instrumenta poznamo v javnem glasbenem šolstvu tudi v se-
danjosti, s tem pa je nakazana vsebina učbenika, ki je usmerjena predvsem k
usvajanju veščin za igranje instrumenta kot solističnega glasbila. V prvem delu
so podane tudi oznake za prazne strune in prste leve roke, ki so takšne, kot jih
poznamo že od začetka 19. stoletja naprej, oznake za prste desne roke pa so ra-
zen palca takšne kot v številnih tedanjih šolah za kitaro (palec – ležeči oglati
oklepaj [ • ], kazalec – ena pika [•], sredinec – dve piki [••], prstanec – tri pike
[•••], mezinec – štiri pike [••••]). Avtorja sta bralce v tem delu tudi seznani-
la z oznakami za arpedžo, bareé in igranje v legah, podala napotke za uglaševa-
nje in s skico razumljivo prikazala osnovne in zvišane oz. znižane tone na ubi-
ralki kitare.
V drugem poglavju je v strnjeni obliki razlaga glasbene teorije, ki je v pri-
merjavi z nekaterimi drugimi predhodnimi in sočasnimi šolami skromnejša,
pa vendar zadostna za razumevanje in igranje praktičnih vaj po notni sliki. Po-
dana so tudi navodila za izvajanje ritmičnega zapisa s štetjem dob, ki pa niso
tako nazorna kot pred tem v obeh Gröbmingovih učbenikih. Poglavje s prak-
ticiranjem kitarske igre se začne z udarjanjem s palcem po šesti, peti in četrti
struni, težavnost pa se stopnjuje z vajami za izmenično udarjanje po vseh treh
omenjenih strunah. Za ohranjanje čim mirnejšega zapestja ob udarjanju s pal-
cem avtorja svetujeta oporo ostalih prstov na prvih treh strunah. Metoda, s
katero avtorja uvajata udarno tehniko z desnim palcem, se nekoliko razliku-
je od Gröbmingove. Glede na njuna navodila ugotovimo, da je vaje po šesti in
peti struni potrebno igrati z naslonom, po četrti pa brez naslona. Pri tem iz-
postavimo, da sta se avtorja z udarno tehniko palca zgledovala po Carcassije-
122
