Page 60 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo, letnik 16, zvezek 33 ◆ The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, year 16, issue 33
P. 60
sbenopedagoški zbornik ◆ letnik 16 ◆ številka 33 Uporaba folklornih elementov v glasbenem ustvarjanju postavlja
pred skladatelja danes nove zahteve in naloge, ki so povezane s splo-
šnim razvojem glasbe v 20. stoletju. Romantika je uporabila folkloro
kot element, ki je bil podvržen tematskemu razvoju in še v prvi polo-
vici tega stoletja je Bartoku uspelo asimilirati folklorni element in ga
preoblikovati v nov, originalen glasbeni izraz. Danes je prepad med
skrajno abstrakcijo sodobne glasbe in figurativnostjo folklornega ele-
menta tako velik, da je sinteza v tej obliki skoraj nemogoča. V svojem
delu Slovenica sem kot osnovo uporabil nekaj starih, morda najstarej-
ših slovenskih ljudskih pesmi. Ta folklorni element, ohranjen vsesko-
zi v originalni obliki, kot citat, sem poskušal postaviti v nov zvočni
prostor z različnimi barvnimi kombinacijami. Obe prvini naj bi na ta
način ohranili svoje bistvene lastnosti in druga drugo dopolnjevali.
Šinigoj v koncertni knjižici nato nadaljuje (Srebotnjak in Šinigoj, 1976, str.
4):
Oblikovno je Slovenica grajena iz treh stavkov, ki so si kontrastni tako
po izrazu kot po vsebini. V »Antifoni« je skladatelj v instrumental-
ni obliki ohranil eno najstarejših oblik petja pri nas. V drugem stav-
ku »Ples«, katerega orkestralno zasedbo je narekovala vsebina ori-
ginala, je podčrtana ostinatna trpkost rezijanskega ritma. Zaključni
»Žalni spev« pa je grajen na dveh vsebinsko sorodnih glasbenih mo-
tivih na temo smrti.
Iz zapisanega kot tudi iz pregleda skladateljevega opusa je razvidno, da
je Srebotnjak pri komponiranju glasbe vir navdiha iskal med drugim tudi v
folklornih elementih, navezanosti s tradicijo in narodom. Te je obdeloval in
razvijal z različnimi tedaj sodobnimi, predvsem ekspresionističnimi, kompo-
zicijskimi tehnikami (Gabrijelčič, 1966), vendar pa je v skladbah ves čas ohra-
njal določene elemente, predvsem melodične in ritmične, in s tem načinom os-
tajal razumljivejši širšemu poslušalstvu. V intervjuju za slovenski časnik Večer
je skladatelj sam razkril svojo razumljivost in »poslušljivost« (Vehovar, 1999,
str. 16):
Elemente iz folklorne glasbene zakladnice sem veliko uporabljal, ven-
dar sem jih zmeraj zelo natančno preštudiral. Predvsem pa sem jih
zmeraj uporabil v celoti – nisem jih razbijal, ampak sem samo obliko-
val prostor, v katerem so ti elementi lahko dobro zaživeli, v različnih
barvnih kombinacijah in z različno dramaturško funkcijo. Prepričan
sem, da razbijanje teh vzorcev nima nikakršnega smisla.
Slednjo trditev lahko razumemo tudi kot rahlo zadržanost skladatelja
pri kompozicijskem obdelovanju ljudske motivike, v katero iz spoštovanja do
tradicije ni želel pretirano posegati ali pa jo obdelovati do nerazpoznavnega.
Kot je omenil v drugem pogovoru, folklorni elementi v njegovih kompozici-
60
pred skladatelja danes nove zahteve in naloge, ki so povezane s splo-
šnim razvojem glasbe v 20. stoletju. Romantika je uporabila folkloro
kot element, ki je bil podvržen tematskemu razvoju in še v prvi polo-
vici tega stoletja je Bartoku uspelo asimilirati folklorni element in ga
preoblikovati v nov, originalen glasbeni izraz. Danes je prepad med
skrajno abstrakcijo sodobne glasbe in figurativnostjo folklornega ele-
menta tako velik, da je sinteza v tej obliki skoraj nemogoča. V svojem
delu Slovenica sem kot osnovo uporabil nekaj starih, morda najstarej-
ših slovenskih ljudskih pesmi. Ta folklorni element, ohranjen vsesko-
zi v originalni obliki, kot citat, sem poskušal postaviti v nov zvočni
prostor z različnimi barvnimi kombinacijami. Obe prvini naj bi na ta
način ohranili svoje bistvene lastnosti in druga drugo dopolnjevali.
Šinigoj v koncertni knjižici nato nadaljuje (Srebotnjak in Šinigoj, 1976, str.
4):
Oblikovno je Slovenica grajena iz treh stavkov, ki so si kontrastni tako
po izrazu kot po vsebini. V »Antifoni« je skladatelj v instrumental-
ni obliki ohranil eno najstarejših oblik petja pri nas. V drugem stav-
ku »Ples«, katerega orkestralno zasedbo je narekovala vsebina ori-
ginala, je podčrtana ostinatna trpkost rezijanskega ritma. Zaključni
»Žalni spev« pa je grajen na dveh vsebinsko sorodnih glasbenih mo-
tivih na temo smrti.
Iz zapisanega kot tudi iz pregleda skladateljevega opusa je razvidno, da
je Srebotnjak pri komponiranju glasbe vir navdiha iskal med drugim tudi v
folklornih elementih, navezanosti s tradicijo in narodom. Te je obdeloval in
razvijal z različnimi tedaj sodobnimi, predvsem ekspresionističnimi, kompo-
zicijskimi tehnikami (Gabrijelčič, 1966), vendar pa je v skladbah ves čas ohra-
njal določene elemente, predvsem melodične in ritmične, in s tem načinom os-
tajal razumljivejši širšemu poslušalstvu. V intervjuju za slovenski časnik Večer
je skladatelj sam razkril svojo razumljivost in »poslušljivost« (Vehovar, 1999,
str. 16):
Elemente iz folklorne glasbene zakladnice sem veliko uporabljal, ven-
dar sem jih zmeraj zelo natančno preštudiral. Predvsem pa sem jih
zmeraj uporabil v celoti – nisem jih razbijal, ampak sem samo obliko-
val prostor, v katerem so ti elementi lahko dobro zaživeli, v različnih
barvnih kombinacijah in z različno dramaturško funkcijo. Prepričan
sem, da razbijanje teh vzorcev nima nikakršnega smisla.
Slednjo trditev lahko razumemo tudi kot rahlo zadržanost skladatelja
pri kompozicijskem obdelovanju ljudske motivike, v katero iz spoštovanja do
tradicije ni želel pretirano posegati ali pa jo obdelovati do nerazpoznavnega.
Kot je omenil v drugem pogovoru, folklorni elementi v njegovih kompozici-
60
