Page 63 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo, letnik 16, zvezek 33 ◆ The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, year 16, issue 33
P. 63
Slika 1: Instrumentacija orkestralne skladbe Slovenica tilen slakan ◆ analiza kompozicijskega stavka alojza srebotnjaka v orkestralni skladbi slovenica
Pogled na zapisano zasedbo takoj izzove vsaj eno vprašanje – zakaj ravno
takšna, nekoliko nenavadna instrumentacija? Razloga verjetno ne gre iskati v
naročilu skladbe ali omejenosti z izvajalsko zasedbo, kot je to lahko pogosto v
navadi, saj je bila na vseh uvodnih koncertih Slovenske filharmonije poleg Sre-
botnjakove Slovenice in drugih del izvedena tudi Simfonija št. 4 v f-molu, Op.
36 skladatelja Petra Iljiča Čajkovskega s polno zasedbo velikega simfonične-
ga orkestra. Izvajalska zasedba s tega vidika zagotovo ne bi smela biti vprašlji-
va. Skladateljevo odločitev za uporabo tovrstne instrumentacije bi lahko tudi
korelirali z deli podobnega korpusa drugih skladateljev (npr. Glasba za goda-
la, tolkala in čelesto, Sz. 106, BB 114 skladatelja Béla Bartóka itn.) ter njihovimi
vplivi, vendar bi bilo takšno povezovanje brez vsakršnih dokazov zgolj ugiba-
nje in domneva. Vir izbire omenjene instrumentacije bi lahko bila tudi sklada-
teljeva osebna zvočna podoba in predstava »najstarejših slovenskih ljudskih pe-
smi« ter »folklornih elementov«, ki jih je omenil v spremni besedi koncertne
knjižice ob krstni izvedbi (Srebotnjak, 1976). Slednje je najočitnejše v 2. stav-
ku (»Ples«), v katerem je skladatelj zreduciral zasedbo in sledil zvočnosti rezi-
janske glasbene tradicije – solo napev v rezijanskih citirah (violina), bordun v
bunkulah (violončelo) in – kot je značilno za citiravca – tolčenje z nogo ob tla
(tenor boben) (Strajnar, 1988). Na izbor skladateljeve specifične zasedbe z doz-
dajšnjimi zbranimi informacijami lahko torej gledamo z različnih perspektiv,
slednje pa gotovo dopuščajo dopolnitve, razprave in dodatne razmisleke ter s
tem povezano podrobnejšo raziskavo in obravnavo te dileme.
Srebotnjak je v začetku orkestrske partiture zapisal tudi predvideno traja-
nje skladbe – durata: 17‘ ca (trajanje: pribl. 17 min).
63
Pogled na zapisano zasedbo takoj izzove vsaj eno vprašanje – zakaj ravno
takšna, nekoliko nenavadna instrumentacija? Razloga verjetno ne gre iskati v
naročilu skladbe ali omejenosti z izvajalsko zasedbo, kot je to lahko pogosto v
navadi, saj je bila na vseh uvodnih koncertih Slovenske filharmonije poleg Sre-
botnjakove Slovenice in drugih del izvedena tudi Simfonija št. 4 v f-molu, Op.
36 skladatelja Petra Iljiča Čajkovskega s polno zasedbo velikega simfonične-
ga orkestra. Izvajalska zasedba s tega vidika zagotovo ne bi smela biti vprašlji-
va. Skladateljevo odločitev za uporabo tovrstne instrumentacije bi lahko tudi
korelirali z deli podobnega korpusa drugih skladateljev (npr. Glasba za goda-
la, tolkala in čelesto, Sz. 106, BB 114 skladatelja Béla Bartóka itn.) ter njihovimi
vplivi, vendar bi bilo takšno povezovanje brez vsakršnih dokazov zgolj ugiba-
nje in domneva. Vir izbire omenjene instrumentacije bi lahko bila tudi sklada-
teljeva osebna zvočna podoba in predstava »najstarejših slovenskih ljudskih pe-
smi« ter »folklornih elementov«, ki jih je omenil v spremni besedi koncertne
knjižice ob krstni izvedbi (Srebotnjak, 1976). Slednje je najočitnejše v 2. stav-
ku (»Ples«), v katerem je skladatelj zreduciral zasedbo in sledil zvočnosti rezi-
janske glasbene tradicije – solo napev v rezijanskih citirah (violina), bordun v
bunkulah (violončelo) in – kot je značilno za citiravca – tolčenje z nogo ob tla
(tenor boben) (Strajnar, 1988). Na izbor skladateljeve specifične zasedbe z doz-
dajšnjimi zbranimi informacijami lahko torej gledamo z različnih perspektiv,
slednje pa gotovo dopuščajo dopolnitve, razprave in dodatne razmisleke ter s
tem povezano podrobnejšo raziskavo in obravnavo te dileme.
Srebotnjak je v začetku orkestrske partiture zapisal tudi predvideno traja-
nje skladbe – durata: 17‘ ca (trajanje: pribl. 17 min).
63
