Page 67 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo, letnik 16, zvezek 33 ◆ The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, year 16, issue 33
P. 67
vizija analiziranega dela lahko torej sugerira na bogoslužno petje antifon ob tilen slakan ◆ analiza kompozicijskega stavka alojza srebotnjaka v orkestralni skladbi slovenica
zvonjenju cerkvenih oziroma samostanskih zvonov.
V pianu se omenjenima plastema pridruži nova zvočna plast v trobilih –
sestavljena je iz vseh dvanajstih tonov in tvori grozd tonov oz. cluster. Trobilna
zvočna plast ustvarja tenzijo s počasno dinamično gradacijo, s crescendom do
forte fortissima, kar pa skladatelj še dodatno orkestracijsko podkrepi z upora-
bo tremola v crescendu na malem bobnu. Omenjena zasedba v svojem dinamič-
nem vrhuncu hipoma preneha. Ostaneta le še preostali dve plasti, napev an-
tifone v godalih in zvonjenje v tolkalih, vendar le za kratek čas – skladatelj je
predvidel čas treh sekund – v fortissimu omenjeno zvočno plast prekinejo udar-
ci pavk ter dolgi in nizki toni v harfi, violončelu in kontrabasu kot nekakšna re-
miniscenca malo pred tem prekinjenega clustra. Omenjen eruptivni element je
pravzaprav sekundni akord, kontrabas (ton Fis) in violončelo (ton G) sta pos-
tavljena v interval male none (m9), njuna tona okrepi oz. podvaja harfa, udar-
ci na pavkah pa dodajo še tretji ton, ton Gis. Po končani reminiscenci sklada-
telj postopno reducira instrumente, ponavljajoči se napev v godalih pa počasi
izginja.
Po zgoraj končanem odseku se z določenimi časovnimi elementi (takto-
vski način, metrum, tempo) prične nov del, ki je tematsko in oblikovno soro-
den drugemu delu, vendar z daljšim časovnim trajanjem in določenimi melo-
dičnimi permutacijami. Ostinatni ritem v tolkalih ostane enak kot v prejšnjem
delu, vendar pa se tokrat pri prvem nastopu modalnega napeva pozavnam prid-
ružijo še godala – sprva viole, violončela in kontrabasi (na tonskem centru D),
nato pa še 1. in 2. violine (na B). Tokrat nastopi antifone niso povezani v kon-
trapunktični tehniki strette, pač pa si sledijo v nedosledni imitaciji. Po zaklju-
čitvi modalnega napeva v rogovih in violinah ti v crescendu hipoma izginejo
– ostaneta le še dva tona, ton C v violinah in ton Cis v pavkah kot povezoval-
ni element med tem in novim zvočnim slojem. Tega skladatelj predstavi v po-
zavnah in trobentah, sestavljen pa je iz dveh celotonskih lestvic – motivi, ki se
med sabo dopolnjujejo v različnih ritmičnih permutacijah, so pravzaprav prev-
zeti iz zaključnega dela modalnega napeva – v trobentah na tonu As in v po-
zavnah na tonu G. Srebotnjak tako z uporabo dveh celotonskih lestvic tvori
12-tonski agregat.
Slika 4: Zaključni del modalnega napeva
Zaključni del modalnega napeva, označenega na sliki 4, je skladatelj upo-
rabil v različnih ritmičnih permutacijah v trobilih. Z različnimi tonskimi cen-
tri je sklenil dve celotonski lestvici.
67
zvonjenju cerkvenih oziroma samostanskih zvonov.
V pianu se omenjenima plastema pridruži nova zvočna plast v trobilih –
sestavljena je iz vseh dvanajstih tonov in tvori grozd tonov oz. cluster. Trobilna
zvočna plast ustvarja tenzijo s počasno dinamično gradacijo, s crescendom do
forte fortissima, kar pa skladatelj še dodatno orkestracijsko podkrepi z upora-
bo tremola v crescendu na malem bobnu. Omenjena zasedba v svojem dinamič-
nem vrhuncu hipoma preneha. Ostaneta le še preostali dve plasti, napev an-
tifone v godalih in zvonjenje v tolkalih, vendar le za kratek čas – skladatelj je
predvidel čas treh sekund – v fortissimu omenjeno zvočno plast prekinejo udar-
ci pavk ter dolgi in nizki toni v harfi, violončelu in kontrabasu kot nekakšna re-
miniscenca malo pred tem prekinjenega clustra. Omenjen eruptivni element je
pravzaprav sekundni akord, kontrabas (ton Fis) in violončelo (ton G) sta pos-
tavljena v interval male none (m9), njuna tona okrepi oz. podvaja harfa, udar-
ci na pavkah pa dodajo še tretji ton, ton Gis. Po končani reminiscenci sklada-
telj postopno reducira instrumente, ponavljajoči se napev v godalih pa počasi
izginja.
Po zgoraj končanem odseku se z določenimi časovnimi elementi (takto-
vski način, metrum, tempo) prične nov del, ki je tematsko in oblikovno soro-
den drugemu delu, vendar z daljšim časovnim trajanjem in določenimi melo-
dičnimi permutacijami. Ostinatni ritem v tolkalih ostane enak kot v prejšnjem
delu, vendar pa se tokrat pri prvem nastopu modalnega napeva pozavnam prid-
ružijo še godala – sprva viole, violončela in kontrabasi (na tonskem centru D),
nato pa še 1. in 2. violine (na B). Tokrat nastopi antifone niso povezani v kon-
trapunktični tehniki strette, pač pa si sledijo v nedosledni imitaciji. Po zaklju-
čitvi modalnega napeva v rogovih in violinah ti v crescendu hipoma izginejo
– ostaneta le še dva tona, ton C v violinah in ton Cis v pavkah kot povezoval-
ni element med tem in novim zvočnim slojem. Tega skladatelj predstavi v po-
zavnah in trobentah, sestavljen pa je iz dveh celotonskih lestvic – motivi, ki se
med sabo dopolnjujejo v različnih ritmičnih permutacijah, so pravzaprav prev-
zeti iz zaključnega dela modalnega napeva – v trobentah na tonu As in v po-
zavnah na tonu G. Srebotnjak tako z uporabo dveh celotonskih lestvic tvori
12-tonski agregat.
Slika 4: Zaključni del modalnega napeva
Zaključni del modalnega napeva, označenega na sliki 4, je skladatelj upo-
rabil v različnih ritmičnih permutacijah v trobilih. Z različnimi tonskimi cen-
tri je sklenil dve celotonski lestvici.
67
