Page 66 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo, letnik 16, zvezek 33 ◆ The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, year 16, issue 33
P. 66
sbenopedagoški zbornik ◆ letnik 16 ◆ številka 33 Preglednica 1: Pregled vstopov modalnega napeva po posameznih sekcijah in tonskih
središčih glede na takte
nega vrhunca, do fortissima v tutti orkestru. Srebotnjak je pri tem izkoristil
vsa glavna orkestracijska orodja: dodajanje posameznih instrumentov, podva-
janje, razširitev v ekstremne registre, zgostitev teksture, progresijo harmonske-
ga sistema (Smith Brindle, 1966), pri tem pa obdržal začrtan sistem konstruk-
cije zvočnih plasti.
Potrebno je izpostaviti tudi preplet dveh različnih tekstur – polifone (imi-
tacija napeva v trobilih) in homofone (ritmični ostinato s kvartnimi akordi v
preostalem orkestru). Postopna zgostitev omenjenih tekstur namreč vodi v še
večjo zvočno gmoto, morda slišno nebrzdano in neurejeno, pa vendar tako har-
monsko kot oblikovno zelo jasno strukturirano.
Slika 3: Tonsko slikanje zvonov v novi plasti nad ponavljajočim se modalnim napevom
v godalih
Odseku z določenimi časovnimi elementi ponovno sledi proporcialno no-
tiran del v prostem metrumu (senza misura), vendar tokrat napev antifone zaz-
veni v zvoku godal. Napev se v strettni tehniki ponavlja v 1. violinah (div.) in
violah (div.) – v 1. violinah na tonskem centru C in v violah na tonskem cen-
tru A. Zvočni plasti modalnega napeva se pridruži nova plast tolkal, zvono-
vi v čistih kvartah in tam-tam (mali in veliki), kar napevu da novo zvočno po-
dobo. Antifoni, kot kratkemu napevu v krščanskem bogoslužju, Srebotnjak s
specifično uporabo instrumentacije doda t. i. tonsko slikanje, posnemanje zvoč-
nih pojavov s pomočjo glasbe (lit. onomatopoija). Najočitnejšo povezavo lahko
najdemo predvsem v zvočni podobi zvonjenja cerkvenih zvonov, kar ustreza lo-
kacijski dimenziji uporabe tovrstnih napevov. Nekoliko bolj profundna zvoč-
66
središčih glede na takte
nega vrhunca, do fortissima v tutti orkestru. Srebotnjak je pri tem izkoristil
vsa glavna orkestracijska orodja: dodajanje posameznih instrumentov, podva-
janje, razširitev v ekstremne registre, zgostitev teksture, progresijo harmonske-
ga sistema (Smith Brindle, 1966), pri tem pa obdržal začrtan sistem konstruk-
cije zvočnih plasti.
Potrebno je izpostaviti tudi preplet dveh različnih tekstur – polifone (imi-
tacija napeva v trobilih) in homofone (ritmični ostinato s kvartnimi akordi v
preostalem orkestru). Postopna zgostitev omenjenih tekstur namreč vodi v še
večjo zvočno gmoto, morda slišno nebrzdano in neurejeno, pa vendar tako har-
monsko kot oblikovno zelo jasno strukturirano.
Slika 3: Tonsko slikanje zvonov v novi plasti nad ponavljajočim se modalnim napevom
v godalih
Odseku z določenimi časovnimi elementi ponovno sledi proporcialno no-
tiran del v prostem metrumu (senza misura), vendar tokrat napev antifone zaz-
veni v zvoku godal. Napev se v strettni tehniki ponavlja v 1. violinah (div.) in
violah (div.) – v 1. violinah na tonskem centru C in v violah na tonskem cen-
tru A. Zvočni plasti modalnega napeva se pridruži nova plast tolkal, zvono-
vi v čistih kvartah in tam-tam (mali in veliki), kar napevu da novo zvočno po-
dobo. Antifoni, kot kratkemu napevu v krščanskem bogoslužju, Srebotnjak s
specifično uporabo instrumentacije doda t. i. tonsko slikanje, posnemanje zvoč-
nih pojavov s pomočjo glasbe (lit. onomatopoija). Najočitnejšo povezavo lahko
najdemo predvsem v zvočni podobi zvonjenja cerkvenih zvonov, kar ustreza lo-
kacijski dimenziji uporabe tovrstnih napevov. Nekoliko bolj profundna zvoč-
66
