Page 371 - Volk, Marina, Štemberger, Tina, Sila, Anita, Kovač, Nives. Ur. 2021. Medpredmetno povezovanje: pot do uresničevanja vzgojno-izobraževalnih ciljev. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 371
Medpodročno povezovanje v vrtcu s slovenskim učnim jezikom v Italiji
posnetkih opravili samoevalvacijo dejavnosti in ob tem neizmerno uživali,
vzgojitelji in učitelji pa smo lahko opazovali potek in videli reakcije ter prido-
bili povratne informacije s strani otrok.
Dejavnosti so pozitivno vplivale na razvoj odnosov in učenja med nasle-
dnjimi deležniki: otrok – otrok, otrok – odrasla oseba, odrasla oseba – odrasla
oseba, vrtec in šola ter šola in lokalno okolje.
Vzgojiteljice navajajo, da so bile dejavnosti prilagojene vsakemu otroku,
vendar brez čezmernega preobremenjevanja, v središče dejavnosti je bilo
postavljeno učenje, ki je bilo usklajeno s cilji projekta in je temeljilo na in-
tegraciji vsebin in jezika.
Na osnovi podatkov, ki smo jih zbrali v akcijski raziskavi, smo ugotovili, da
so didaktični pristopi, ki smo jih načrtovali v raziskavi, novost in da nismo
spodbujali že ustaljenih znanj ter prepričanj, zato smo si in si bomo prizade-
vali ta primer dobre prakse širiti ter pridobljene izkušnje in znanje deliti tudi
z drugimi vrtci in šolami.
Na temelju pričujočega projekta lahko vzgojitelji spoznajo številne mož-
nosti za spremembo lastne pedagoške prakse, kot so spodbujanje učenja v
avtentičnem okolju, praktično, aktivno delo z otroki izven vrtčevskih prosto-
rov, predvsem pa potrebo po izkoriščanju značilnosti okolja ter kako izvesti
več medpodročnih, medkulturnih in večjezičnih dejavnosti. Na osnovi prido-
bljenih podatkov menimo, da medpodročne povezave spodbujajo celostno
doživljanje izkušenj, ki jih otroci pridobivajo pri različnih pobudah in se pri
tem neposredno učijo tudi sodelovalnega učenja. Do podobnih ugotovitev
je prišla tudi E. Birsa (2017), ki pravi tudi, da je za pridobivanje celostnega zna-
nja potrebno skrbno načrtovati vsebine različnih predmetnih področij tako,
da se uresničujejo cilji vseh sodelujočih predmetov.
Kot meni B. Baloh (2019), je zgodnje pridobivanje sporazumevalnih zmož-
nosti v nematernem jeziku smiselno, če te učečemu se omogočajo možnost
uporabe v kontekstu in v različnih socialnih okoljih ter če je učna metoda pri-
merna ciljni skupini. Najprimernejša v predšolskem obdobju je izobraževalna
pot, ki temelji na didaktični igri, saj omogoča aktiviranje visokoproduktivnih
motivacijskih dinamik in izvira iz otrokovega sveta. Ravno tako pomembno
je tudi učinkovito in spodbudno učno okolje, ki krepi otrokovo samopodobo
in mu mogoča, da se počuti varnega, sprejetega, da je uspešen glede na la-
sten napredek, da je ustvarjalen in iniciativen. Opazovanje okolja, v katerem
se udejanja otrokovo učenje jezika, njegovo preučevanje in spreminjanje,
je za vzgojitelja priložnost, da otroku ponudi in izgradi podlago za nadalj-
nje vzgajanje k dialogu s ciljem pridobivanja sporazumevalne zmožnosti v
odraslosti.
369
posnetkih opravili samoevalvacijo dejavnosti in ob tem neizmerno uživali,
vzgojitelji in učitelji pa smo lahko opazovali potek in videli reakcije ter prido-
bili povratne informacije s strani otrok.
Dejavnosti so pozitivno vplivale na razvoj odnosov in učenja med nasle-
dnjimi deležniki: otrok – otrok, otrok – odrasla oseba, odrasla oseba – odrasla
oseba, vrtec in šola ter šola in lokalno okolje.
Vzgojiteljice navajajo, da so bile dejavnosti prilagojene vsakemu otroku,
vendar brez čezmernega preobremenjevanja, v središče dejavnosti je bilo
postavljeno učenje, ki je bilo usklajeno s cilji projekta in je temeljilo na in-
tegraciji vsebin in jezika.
Na osnovi podatkov, ki smo jih zbrali v akcijski raziskavi, smo ugotovili, da
so didaktični pristopi, ki smo jih načrtovali v raziskavi, novost in da nismo
spodbujali že ustaljenih znanj ter prepričanj, zato smo si in si bomo prizade-
vali ta primer dobre prakse širiti ter pridobljene izkušnje in znanje deliti tudi
z drugimi vrtci in šolami.
Na temelju pričujočega projekta lahko vzgojitelji spoznajo številne mož-
nosti za spremembo lastne pedagoške prakse, kot so spodbujanje učenja v
avtentičnem okolju, praktično, aktivno delo z otroki izven vrtčevskih prosto-
rov, predvsem pa potrebo po izkoriščanju značilnosti okolja ter kako izvesti
več medpodročnih, medkulturnih in večjezičnih dejavnosti. Na osnovi prido-
bljenih podatkov menimo, da medpodročne povezave spodbujajo celostno
doživljanje izkušenj, ki jih otroci pridobivajo pri različnih pobudah in se pri
tem neposredno učijo tudi sodelovalnega učenja. Do podobnih ugotovitev
je prišla tudi E. Birsa (2017), ki pravi tudi, da je za pridobivanje celostnega zna-
nja potrebno skrbno načrtovati vsebine različnih predmetnih področij tako,
da se uresničujejo cilji vseh sodelujočih predmetov.
Kot meni B. Baloh (2019), je zgodnje pridobivanje sporazumevalnih zmož-
nosti v nematernem jeziku smiselno, če te učečemu se omogočajo možnost
uporabe v kontekstu in v različnih socialnih okoljih ter če je učna metoda pri-
merna ciljni skupini. Najprimernejša v predšolskem obdobju je izobraževalna
pot, ki temelji na didaktični igri, saj omogoča aktiviranje visokoproduktivnih
motivacijskih dinamik in izvira iz otrokovega sveta. Ravno tako pomembno
je tudi učinkovito in spodbudno učno okolje, ki krepi otrokovo samopodobo
in mu mogoča, da se počuti varnega, sprejetega, da je uspešen glede na la-
sten napredek, da je ustvarjalen in iniciativen. Opazovanje okolja, v katerem
se udejanja otrokovo učenje jezika, njegovo preučevanje in spreminjanje,
je za vzgojitelja priložnost, da otroku ponudi in izgradi podlago za nadalj-
nje vzgajanje k dialogu s ciljem pridobivanja sporazumevalne zmožnosti v
odraslosti.
369
