Page 123 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 123
Optimalna velikost izvajalcev zdravstvene dejavnosti 123
Kljub temu pa v kasnejšem obdobju You (1995) najava, da naj bi na
takšno slučajno distribucijo velikosti podjetja vplivali vsaj trije dejavniki,
ki modificirajo splošno obliko Gibratovega zakona. Prvi dejavnik so vsto-
pi in izstopi v določeno dejavnost. Drugi dejavnik je ugotovitev, da obsta-
ja negativna povezava med starostjo podjetja in stopnjo rasti podjetja, kar
pomeni, da starejše kot je podjetje, nižja je njegova stopnja rasti. Tretji de-
javnik pa je povezan s spoznanjem, da velika podjetja rastejo stabilneje.
Na tej osnovi bi lahko sklepali, da je velikost podjetja sicer slučajna
spremenljivka, vendar ima gospodarstvo z večjim številom novih nasta-
lih podjetij več manjših podjetij z višjo stopnjo rasti, hkrati pa tudi z manj
stabilno stopnjo rasti (Vining 1976; Evans 1987; You 1995; Garnsey idr.
2004).
Ta ugotovitev je delno povezana s spoznanjem, da lahko v tem okvi-
ru govorimo o življenjskem ciklusu podjetja (Marshall 2013). Življenjski
ciklus podjetja je tako v veliki meri podlaga za pojasnjevanje podjetniške
rasti. Po tej teoriji velja, da mlada podjetja običajno laže propadejo, med-
tem ko naj bi starejša podjetja poslovala varneje in stabilneje (You 1995;
Tajnikar 2006b; Marshall 2013).
Ta spoznanja temeljijo na teoriji učenja, ki predpostavlja, da nova nas-
tala podjetja postanejo učinkovita šele v kasnejšem obdobju, ko si pridobi-
jo ustrezne izkušnje, starejša podjetja pa so prav zaradi obsežnih izkušenj
učinkovitejša, kar pomeni, da posledično niso v taki meri izpostavljena
nevarnostim propada (Jovanovic 1982). Starejša podjetja imajo tako obi-
čajno stabilnejšo stopnjo rasti, ki pa je v večini primerov nižja kot pri mla-
dih podjetjih. Posledično to pomeni, da so mlada podjetja po opredelitvi
manjša, ki še niso dosegla optimalne velikosti in šele z učenjem pridobiva-
jo konkurenčnost in velikost. Na velikost podjetij pomembno vpliva tudi
dejstvo, da podjetja propadajo in tako omogočajo prostor novim nastalim
podjetjem (Jovanovic 1982; You 1995; Tajnikar 2006b).
Na podobno razlago naletimo tudi v okviru modelov o tako imeno-
vanem inovacijskem ciklu (Schumpeter 2008). V teh modelih podjetja
niso v statičnem ravnotežju, poleg tega tudi ne obstajajo dinamični pro-
cesi, ki bi omogočili prilagoditev takemu ravnotežju. Podjetje naj bi bilo
ves čas pod vplivom tehnoloških in organizacijskih sprememb, s katerimi
naj bi utrjevalo svoj položaj na trgu. Inovacije tako na eni strani zaostru-
jejo konkurenco, na drugi strani pa konkurenca zahteva vse intenzivnejše
inoviranje v podjetju. Kljub temu pa možnosti za inoviranje znotraj pod-
jetja niso enake. V zelo inovativnih panogah so manjša podjetja bistve-
no primernejša za inovacije, vendar so hkrati v zgodnjih fazah življenj-
skega cikla. Za inoviranje v tehnološko zrelejših panogah, ki zahtevajo
Kljub temu pa v kasnejšem obdobju You (1995) najava, da naj bi na
takšno slučajno distribucijo velikosti podjetja vplivali vsaj trije dejavniki,
ki modificirajo splošno obliko Gibratovega zakona. Prvi dejavnik so vsto-
pi in izstopi v določeno dejavnost. Drugi dejavnik je ugotovitev, da obsta-
ja negativna povezava med starostjo podjetja in stopnjo rasti podjetja, kar
pomeni, da starejše kot je podjetje, nižja je njegova stopnja rasti. Tretji de-
javnik pa je povezan s spoznanjem, da velika podjetja rastejo stabilneje.
Na tej osnovi bi lahko sklepali, da je velikost podjetja sicer slučajna
spremenljivka, vendar ima gospodarstvo z večjim številom novih nasta-
lih podjetij več manjših podjetij z višjo stopnjo rasti, hkrati pa tudi z manj
stabilno stopnjo rasti (Vining 1976; Evans 1987; You 1995; Garnsey idr.
2004).
Ta ugotovitev je delno povezana s spoznanjem, da lahko v tem okvi-
ru govorimo o življenjskem ciklusu podjetja (Marshall 2013). Življenjski
ciklus podjetja je tako v veliki meri podlaga za pojasnjevanje podjetniške
rasti. Po tej teoriji velja, da mlada podjetja običajno laže propadejo, med-
tem ko naj bi starejša podjetja poslovala varneje in stabilneje (You 1995;
Tajnikar 2006b; Marshall 2013).
Ta spoznanja temeljijo na teoriji učenja, ki predpostavlja, da nova nas-
tala podjetja postanejo učinkovita šele v kasnejšem obdobju, ko si pridobi-
jo ustrezne izkušnje, starejša podjetja pa so prav zaradi obsežnih izkušenj
učinkovitejša, kar pomeni, da posledično niso v taki meri izpostavljena
nevarnostim propada (Jovanovic 1982). Starejša podjetja imajo tako obi-
čajno stabilnejšo stopnjo rasti, ki pa je v večini primerov nižja kot pri mla-
dih podjetjih. Posledično to pomeni, da so mlada podjetja po opredelitvi
manjša, ki še niso dosegla optimalne velikosti in šele z učenjem pridobiva-
jo konkurenčnost in velikost. Na velikost podjetij pomembno vpliva tudi
dejstvo, da podjetja propadajo in tako omogočajo prostor novim nastalim
podjetjem (Jovanovic 1982; You 1995; Tajnikar 2006b).
Na podobno razlago naletimo tudi v okviru modelov o tako imeno-
vanem inovacijskem ciklu (Schumpeter 2008). V teh modelih podjetja
niso v statičnem ravnotežju, poleg tega tudi ne obstajajo dinamični pro-
cesi, ki bi omogočili prilagoditev takemu ravnotežju. Podjetje naj bi bilo
ves čas pod vplivom tehnoloških in organizacijskih sprememb, s katerimi
naj bi utrjevalo svoj položaj na trgu. Inovacije tako na eni strani zaostru-
jejo konkurenco, na drugi strani pa konkurenca zahteva vse intenzivnejše
inoviranje v podjetju. Kljub temu pa možnosti za inoviranje znotraj pod-
jetja niso enake. V zelo inovativnih panogah so manjša podjetja bistve-
no primernejša za inovacije, vendar so hkrati v zgodnjih fazah življenj-
skega cikla. Za inoviranje v tehnološko zrelejših panogah, ki zahtevajo
