Page 179 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 179
Optimalna lokacija izvajalcev zdravstvene dejavnosti 179
Oskrbna razmerja pa imajo nekatere pomanjkljivosti; med njimi se sreča-
mo z omejenostjo območij z upravnimi oziroma političnimi mejami. Po-
leg tega ne upoštevajo možnega prehajanja bolnikov preko meja, kar je še
posebej izrazito pri manjših geografskih območjih, kot so občine ali dolo-
čeni predeli posameznega mesta (Guagliardo 2004; Higgs 2005; Cromley
in McLafferty 2012; Wang 2012). Oskrbna razmerja prav tako ne zazna-
jo sprememb dostopnosti znotraj meja določenega območja, poleg tega
pa ne upoštevajo meril za razdalje oziroma potovalno upornost. Rezulta-
ti in interpretacije različnih študij se zato močno razlikujejo glede na ve-
likost, število in usmeritev študije prostorske dostopnosti. Ta problem je
zelo dobro znan številnim geografom in analitikom prostorske dostop-
nosti, ki se zavedajo statističnih pristranskosti, ki lahko pomembno vpli-
vajo na rezultate študij in statističnih hipotez (Openshaw 1984).
Potovalna upornost
Potovalna upornost do najbližjega izvajalca je merilo prostorske dostop-
nosti, ki prav tako kot oskrbno razmerje temelji na intuitivnem pristopu.
Običajno se meri od bolnikovega stalnega prebivališča oziroma od geo-
grafskega središča prebivalstva, ali pa od centroida območja, kar je odvis-
no od razpoložljivosti podatkov, pa do najbližjega izvajalca zdravstvenih
storitev. Potovalno upornost lahko opredelimo na več različnih načinov.
Potovalna upornost se lahko nanaša na višino potnih stroškov, ki jih oce-
nimo glede na razdaljo med bolnikom in izvajalcem. Potovalno upornost
lahko opredelimo tudi kot evklidsko razdaljo, to je geometrična razdalja
v večrazsežnostnem prostoru oziroma običajna razdalja med dvema toč-
kama (Guagliardo 2004). V novejši literaturi se običajno namesto evklid-
ske razdalje uporablja razdalja ali čas potovanja po kategoriziranem cest
nem omrežju (Brabyn in Beere 2006; Pearce, Witten in Bartie 2006; Dai
2010; Cheng, Wang in Rosenberg 2012; Shi idr. 2012; Delmelle idr. 2013;
Wan idr. 2013).
Merilo potovalne upornosti do najbližjega izvajalca je uporabno
predvsem za podeželska območja oziroma za območja, ki so redkeje pose-
ljena. Na teh predelih je namreč verjetnost povpraševanja po najbližjemu
izvajalcu daleč največja. Kljub temu pa so Fryer in sodelavci (1999) v svo-
jih študijah predložili dokaze o nasprotnem. Kljub primernosti za pode-
želska območja tega merila ne moremo uporabiti na gosteje poseljenih ob-
močjih. Merilo potovalne upornosti je namreč bistveno slabše uporabno
na območjih, kjer obstaja niz izvajalcev zdravstvenih storitev na podob-
ni oddaljenosti. Za določitev prostorske dostopnosti je torej treba upošte-
vati tudi druga merila prostorske dostopnosti in ne zgolj potovalno upor-
Oskrbna razmerja pa imajo nekatere pomanjkljivosti; med njimi se sreča-
mo z omejenostjo območij z upravnimi oziroma političnimi mejami. Po-
leg tega ne upoštevajo možnega prehajanja bolnikov preko meja, kar je še
posebej izrazito pri manjših geografskih območjih, kot so občine ali dolo-
čeni predeli posameznega mesta (Guagliardo 2004; Higgs 2005; Cromley
in McLafferty 2012; Wang 2012). Oskrbna razmerja prav tako ne zazna-
jo sprememb dostopnosti znotraj meja določenega območja, poleg tega
pa ne upoštevajo meril za razdalje oziroma potovalno upornost. Rezulta-
ti in interpretacije različnih študij se zato močno razlikujejo glede na ve-
likost, število in usmeritev študije prostorske dostopnosti. Ta problem je
zelo dobro znan številnim geografom in analitikom prostorske dostop-
nosti, ki se zavedajo statističnih pristranskosti, ki lahko pomembno vpli-
vajo na rezultate študij in statističnih hipotez (Openshaw 1984).
Potovalna upornost
Potovalna upornost do najbližjega izvajalca je merilo prostorske dostop-
nosti, ki prav tako kot oskrbno razmerje temelji na intuitivnem pristopu.
Običajno se meri od bolnikovega stalnega prebivališča oziroma od geo-
grafskega središča prebivalstva, ali pa od centroida območja, kar je odvis-
no od razpoložljivosti podatkov, pa do najbližjega izvajalca zdravstvenih
storitev. Potovalno upornost lahko opredelimo na več različnih načinov.
Potovalna upornost se lahko nanaša na višino potnih stroškov, ki jih oce-
nimo glede na razdaljo med bolnikom in izvajalcem. Potovalno upornost
lahko opredelimo tudi kot evklidsko razdaljo, to je geometrična razdalja
v večrazsežnostnem prostoru oziroma običajna razdalja med dvema toč-
kama (Guagliardo 2004). V novejši literaturi se običajno namesto evklid-
ske razdalje uporablja razdalja ali čas potovanja po kategoriziranem cest
nem omrežju (Brabyn in Beere 2006; Pearce, Witten in Bartie 2006; Dai
2010; Cheng, Wang in Rosenberg 2012; Shi idr. 2012; Delmelle idr. 2013;
Wan idr. 2013).
Merilo potovalne upornosti do najbližjega izvajalca je uporabno
predvsem za podeželska območja oziroma za območja, ki so redkeje pose-
ljena. Na teh predelih je namreč verjetnost povpraševanja po najbližjemu
izvajalcu daleč največja. Kljub temu pa so Fryer in sodelavci (1999) v svo-
jih študijah predložili dokaze o nasprotnem. Kljub primernosti za pode-
želska območja tega merila ne moremo uporabiti na gosteje poseljenih ob-
močjih. Merilo potovalne upornosti je namreč bistveno slabše uporabno
na območjih, kjer obstaja niz izvajalcev zdravstvenih storitev na podob-
ni oddaljenosti. Za določitev prostorske dostopnosti je torej treba upošte-
vati tudi druga merila prostorske dostopnosti in ne zgolj potovalno upor-
