Page 191 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 191
Optimalna lokacija izvajalcev zdravstvene dejavnosti 191
ji analizi so postavili nekaj vprašanj glede načinov, kako dostopnost še iz-
boljšati, vendar pri tem nanje niso odgovorili. So pa v diskusiji izpostavili
še za današnji čas aktualno dilemo, ki pravi, da se tisti, ki se ukvarjajo z
dostopnostjo in dosegom zdravstvenih storitev, soočajo z vprašanji o vlo-
gi majhnih bolnišnic na podeželskih območjih. Pri tem izpostavljajo pro-
blem majhnih bolnišnic predvsem zaradi njihove vprašljive ekonomske
učinkovitosti. Bosanac, R. C. Parkinson in Hall (1976) navajajo, da pri-
merjava z nacionalnimi standardi pokaže, da območje, ki ga v svoji štu-
diji analizirajo, podpira nesorazmerno veliko število majhnih bolnišnic.
Približno tretjina prebivalcev države se namreč nahaja znotraj 30-minut-
nega potovalnega časa do majhne bolnišnice.
Večina avtorjev je v svojih študijah zavzela stališče, da je primeren
potovalni čas do najbližje bolnišnice 30-minutni časovni interval (Me-
hrez idr. 1996; Fortney, Rost in Warren 2000). Tudi Messina in sodelavci
(2006) so v analizi geografske dostopnosti bolnišnic oziroma preskrblje-
nosti prebivalstva s storitvami sekundarne zdravstvene dejavnosti zavze-
li stališče, da je najdaljši potovalni čas do najbližje bolnišnice 30 minut,
pri čemer je treba upoštevati kategorije cest oziroma omejitve hitrosti na
njih. Zavzeli so stališče, da so slabše preskrbljena tista območja, kjer se
določeno poštno območje nahaja povsem ali delno zunaj 30-minutnega
intervala dostopnosti, hkrati pa znotraj posameznega poštnega območja
prebiva več kot 50.000 prebivalcev.
Ministrstvo za zdravje v ZDA (U.S. Department of Health and Hu-
man Services 2002) je oblikovalo smernice v zvezi z dostopom do zdrav
stvene oskrbe. V svojem programu so navedli, da je za primarno raven
zdravstvene dejavnosti primeren potovalni čas 30 minut. Vse, kar presega
30-minutni časovni interval, pa kaže na slabo dostopnost do zdravstvenih
storitev. Pri dostopnosti do zobozdravstvenih storitev in do zdravstvenih
ustanov, ki skrbijo za duševno zdravje prebivalstva, pa je ta interval ne-
koliko daljši. V tem primeru naj bi potovalni čas od bolnika do izvajalca
zdravstveni storitev znašal 40 minut. Pri tem poudarjajo, da je treba upo-
števati, da večina velemest in gosteje poseljenih območij uporablja javni
prevoz. Številne mestne četrti, za katere je značilna visoka stopnja revšči-
ne, so namreč povsem odvisne od javnega prevoza, zato je posledično tre-
ba upoštevati potovalni čas, ki ga omogoča javni prevoz. Na območjih, za
katera je značilna nizka stopnja revščine, pa se prebivalci lahko izogne-
jo javnemu prevozu, zato se pri analizah dostopnosti upošteva potovalni
čas, ki ga bolniki potrebujejo za potovanje z osebnim vozilom do najbliž-
jega izvajalca zdravstvenih storitev.
ji analizi so postavili nekaj vprašanj glede načinov, kako dostopnost še iz-
boljšati, vendar pri tem nanje niso odgovorili. So pa v diskusiji izpostavili
še za današnji čas aktualno dilemo, ki pravi, da se tisti, ki se ukvarjajo z
dostopnostjo in dosegom zdravstvenih storitev, soočajo z vprašanji o vlo-
gi majhnih bolnišnic na podeželskih območjih. Pri tem izpostavljajo pro-
blem majhnih bolnišnic predvsem zaradi njihove vprašljive ekonomske
učinkovitosti. Bosanac, R. C. Parkinson in Hall (1976) navajajo, da pri-
merjava z nacionalnimi standardi pokaže, da območje, ki ga v svoji štu-
diji analizirajo, podpira nesorazmerno veliko število majhnih bolnišnic.
Približno tretjina prebivalcev države se namreč nahaja znotraj 30-minut-
nega potovalnega časa do majhne bolnišnice.
Večina avtorjev je v svojih študijah zavzela stališče, da je primeren
potovalni čas do najbližje bolnišnice 30-minutni časovni interval (Me-
hrez idr. 1996; Fortney, Rost in Warren 2000). Tudi Messina in sodelavci
(2006) so v analizi geografske dostopnosti bolnišnic oziroma preskrblje-
nosti prebivalstva s storitvami sekundarne zdravstvene dejavnosti zavze-
li stališče, da je najdaljši potovalni čas do najbližje bolnišnice 30 minut,
pri čemer je treba upoštevati kategorije cest oziroma omejitve hitrosti na
njih. Zavzeli so stališče, da so slabše preskrbljena tista območja, kjer se
določeno poštno območje nahaja povsem ali delno zunaj 30-minutnega
intervala dostopnosti, hkrati pa znotraj posameznega poštnega območja
prebiva več kot 50.000 prebivalcev.
Ministrstvo za zdravje v ZDA (U.S. Department of Health and Hu-
man Services 2002) je oblikovalo smernice v zvezi z dostopom do zdrav
stvene oskrbe. V svojem programu so navedli, da je za primarno raven
zdravstvene dejavnosti primeren potovalni čas 30 minut. Vse, kar presega
30-minutni časovni interval, pa kaže na slabo dostopnost do zdravstvenih
storitev. Pri dostopnosti do zobozdravstvenih storitev in do zdravstvenih
ustanov, ki skrbijo za duševno zdravje prebivalstva, pa je ta interval ne-
koliko daljši. V tem primeru naj bi potovalni čas od bolnika do izvajalca
zdravstveni storitev znašal 40 minut. Pri tem poudarjajo, da je treba upo-
števati, da večina velemest in gosteje poseljenih območij uporablja javni
prevoz. Številne mestne četrti, za katere je značilna visoka stopnja revšči-
ne, so namreč povsem odvisne od javnega prevoza, zato je posledično tre-
ba upoštevati potovalni čas, ki ga omogoča javni prevoz. Na območjih, za
katera je značilna nizka stopnja revščine, pa se prebivalci lahko izogne-
jo javnemu prevozu, zato se pri analizah dostopnosti upošteva potovalni
čas, ki ga bolniki potrebujejo za potovanje z osebnim vozilom do najbliž-
jega izvajalca zdravstvenih storitev.
