Page 190 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 190
Mreža slovenskih splošnih bolnišnic
različna področja merjenja prostorske dostopnosti. Skladno s tem tudi v
slovenskem prostoru najdemo raziskave, ki uporabljajo gravitacijske mo-
dele za analize prostorske dostopnosti določenih ciljev, sicer na drugem
področju, kot je tukaj obravnavano, pa vendar v podobnem kontekstu
(Drozg 2005).
Drozg (2005) je tako analiziral regionalizacijo Slovenije v kontekstu
policentričnega razvoja. Ugotovil je, da je bila pri izbiri regionalnih sre-
dišč v različnih zasnovah policentričnega prostorskega razvoja v Sloveni-
ji upoštevana velikost njihovih gravitacijskih območij in opremljenost z
osrednjimi dejavnostmi. Za izbiro regionalnih središč pa je bistveno dvoje.
Prvič, opremljenost z osrednjimi dejavnostmi, prvenstveno z upravo, nato
pa še z zdravstvom, šolstvom in kulturo. Drugič, z dostopnostjo do nase-
lij, ki imajo največ kvartarnih dejavnosti. Drozg (2005) je ugotovil, da bi
190 bilo ob upoštevanju 30-minutne dostopnosti v Sloveniji potrebnih 16 re-
gionalnih središč, in sicer Ljubljana, Maribor, Celje, Koper, Kranj, Mur-
ska Sobota, Novo mesto, Nova Gorica, Ptuj, Slovenj Gradec, Brežice, Tr-
bovlje, Postojna, Kočevje, Idrija in Tolmin. Za 50-minutno dostopnost do
regionalnih središč pa bi bilo dovolj osem središč. Ta bi bila Ljubljana, Ma-
ribor, Celje, Koper, Kranj, Murska Sobota, Novo mesto in Nova Gorica.
Primeren potovalni čas do bolnišnice
Prvi, ki so se ukvarjali z dostopnostjo do zdravstvenega varstva, so bili
Bosanac, R. C. Parkinson in Hall (1976). V svoji študiji so predlagali kot
standard geografske dostopnosti do sekundarne zdravstvene dejavnosti
30 minut trajajoče potovanje. Po njihovem mnenju je določitev geograf-
ske dostopnosti do sistema zdravstvenega varstva predpogoj za načrtova-
nje zdravstvene politike. Kot merilo so nekoč uporabljali razdaljo do naj-
bližjega izvajalca zdravstvenih storitev, čeprav je danes znano, da je zaradi
spremenljivih topografskih in prometnih vzorcev bistveno relevantnejše
merilo potovalni čas. V svoji raziskavi so analizirali skoraj trideset različ-
nih virov, ki so bili objavljeni med leti 1954 in 1975. Strinjali so se, da je vse
popularnejši standard potovalnega časa, ki so ga opredelili kot 30-minu-
tno potovanje do najbližje bolnišnice, primernejše za določanje geograf-
ske dostopnosti do zdravstvenih storitev. Pri analizi dostopnosti oziroma
preskrbljenosti prebivalstva v svojem območju so ugotovili, da poligoni
30-minutnih potovalnih časov do akreditiranih bolnišnic zajamejo skoraj
90 odstotkov prebivalcev. To pomeni, da več kot eden od desetih prebival-
cev ni imel omenjene dostopnosti do sekundarne zdravstvene dejavnosti.
Bosanac, R. C. Parkinson in Hall (1976) niso poskušali postaviti cilj-
nega populacijskega deleža, ki naj bi imel 30-minutno dostopnost. V svo-
različna področja merjenja prostorske dostopnosti. Skladno s tem tudi v
slovenskem prostoru najdemo raziskave, ki uporabljajo gravitacijske mo-
dele za analize prostorske dostopnosti določenih ciljev, sicer na drugem
področju, kot je tukaj obravnavano, pa vendar v podobnem kontekstu
(Drozg 2005).
Drozg (2005) je tako analiziral regionalizacijo Slovenije v kontekstu
policentričnega razvoja. Ugotovil je, da je bila pri izbiri regionalnih sre-
dišč v različnih zasnovah policentričnega prostorskega razvoja v Sloveni-
ji upoštevana velikost njihovih gravitacijskih območij in opremljenost z
osrednjimi dejavnostmi. Za izbiro regionalnih središč pa je bistveno dvoje.
Prvič, opremljenost z osrednjimi dejavnostmi, prvenstveno z upravo, nato
pa še z zdravstvom, šolstvom in kulturo. Drugič, z dostopnostjo do nase-
lij, ki imajo največ kvartarnih dejavnosti. Drozg (2005) je ugotovil, da bi
190 bilo ob upoštevanju 30-minutne dostopnosti v Sloveniji potrebnih 16 re-
gionalnih središč, in sicer Ljubljana, Maribor, Celje, Koper, Kranj, Mur-
ska Sobota, Novo mesto, Nova Gorica, Ptuj, Slovenj Gradec, Brežice, Tr-
bovlje, Postojna, Kočevje, Idrija in Tolmin. Za 50-minutno dostopnost do
regionalnih središč pa bi bilo dovolj osem središč. Ta bi bila Ljubljana, Ma-
ribor, Celje, Koper, Kranj, Murska Sobota, Novo mesto in Nova Gorica.
Primeren potovalni čas do bolnišnice
Prvi, ki so se ukvarjali z dostopnostjo do zdravstvenega varstva, so bili
Bosanac, R. C. Parkinson in Hall (1976). V svoji študiji so predlagali kot
standard geografske dostopnosti do sekundarne zdravstvene dejavnosti
30 minut trajajoče potovanje. Po njihovem mnenju je določitev geograf-
ske dostopnosti do sistema zdravstvenega varstva predpogoj za načrtova-
nje zdravstvene politike. Kot merilo so nekoč uporabljali razdaljo do naj-
bližjega izvajalca zdravstvenih storitev, čeprav je danes znano, da je zaradi
spremenljivih topografskih in prometnih vzorcev bistveno relevantnejše
merilo potovalni čas. V svoji raziskavi so analizirali skoraj trideset različ-
nih virov, ki so bili objavljeni med leti 1954 in 1975. Strinjali so se, da je vse
popularnejši standard potovalnega časa, ki so ga opredelili kot 30-minu-
tno potovanje do najbližje bolnišnice, primernejše za določanje geograf-
ske dostopnosti do zdravstvenih storitev. Pri analizi dostopnosti oziroma
preskrbljenosti prebivalstva v svojem območju so ugotovili, da poligoni
30-minutnih potovalnih časov do akreditiranih bolnišnic zajamejo skoraj
90 odstotkov prebivalcev. To pomeni, da več kot eden od desetih prebival-
cev ni imel omenjene dostopnosti do sekundarne zdravstvene dejavnosti.
Bosanac, R. C. Parkinson in Hall (1976) niso poskušali postaviti cilj-
nega populacijskega deleža, ki naj bi imel 30-minutno dostopnost. V svo-
