Page 187 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 187
Optimalna lokacija izvajalcev zdravstvene dejavnosti
naselij (Yang, Goerge in Mullner 2006). Za upoštevanje učinka upada-
nja prostorske dostopnosti s povečevanjem razdalje sta Luo in Qi (2009)
za prostorsko dostopnost znotraj omejenega območja definirala uteži, ki
so omogočile razlikovanje med različnimi časovnimi intervali potovanja.
McGrail in Humphreys (2009) sta predlagala enotno utež za deset-
minutno obdobje, utež z vrednostjo 0 zunaj 60-minutnega časovnega in-
tervala in vmesne vrednosti uteži, ki so se gibale med 1 in 0 za preostale
časovne intervale. Za posplošitev učinka upadanja prostorske dostopnos-
ti s povečevanjem razdalje, kar predstavlja f ¿, lahko sintetiziramo že prej
omenjene formule (McGrail in Humphreys 2009; Wang 2012):
= ( ) ) . (4.6)
=1 ∑ =1 (
187
Formula je podobna kot v primeru izboljšanega gravitacijskega mode-
la in modela dvostopenjskega prekrivanja gravitacijskega območja.
Gravitacijski modeli do nujne zdravstvene oskrbe
Poleg elektivnih zdravstvenih storitev bolniki povprašujejo tudi po
takšnih zdravstvenih storitvah, ki jih je treba izvesti zaradi nujnih stanj
življenjske ogroženosti. V takih okoliščinah se bolnik praviloma ni spo-
soben prosto odločati, ali sploh bo izbral neko določeno storitev, katera
zdravs tvena storitev bo to, kdaj in kje oziroma katerega izvajalca zdravstve-
nih storitev bo izbral. Ko gre za ohranitev življenja oziroma sprejemljive-
ga zdravstvenega stanja, mora sprejeti nujne zdravstvene storitve takoj,
in sicer od prvega, najbližjega ali edinega izvajalca zdravstvenih storitev,
in to na lokaciji, kjer ga je nujno zdravstveno stanje doletelo. To pomeni
doma, na delu, na poti, v začasnem prebivališču itd. Zdravstvene storitve,
ki jih bolnik potrebuje v okoliščinah, ko do nujne medicinske pomoči
ne more pripotovati sam, obsegajo potovanje usposobljenega in ustrezno
opremljenega zdravstvenega osebja na kraj, kjer se bolnik nahaja, izvedbo
nekaterih zdravstvenih storitev na krajem samem, lahko pa tudi med pre-
vozom v najbližjo zdravstveno ustanovo, običajno je to bolnišnica.
Pri elektivnih zdravstvenih storitvah, ki jih nudi zgolj stacionarna
zdravstvena oskrba, potovalna upornost upošteva samo čas, razdaljo in
stroške poti od bolnika do izbranega izvajalca zdravstvenih storitev. Pri
nujnih primerih pa se srečujemo z mobilno zdravstveno oskrbo, ki jih
uveljavljeni modeli prostorske dostopnosti ne zajemajo. Bistvena razlika
med stacionarnimi in mobilnimi zdravstvenimi storitvami se kaže v tem,
naselij (Yang, Goerge in Mullner 2006). Za upoštevanje učinka upada-
nja prostorske dostopnosti s povečevanjem razdalje sta Luo in Qi (2009)
za prostorsko dostopnost znotraj omejenega območja definirala uteži, ki
so omogočile razlikovanje med različnimi časovnimi intervali potovanja.
McGrail in Humphreys (2009) sta predlagala enotno utež za deset-
minutno obdobje, utež z vrednostjo 0 zunaj 60-minutnega časovnega in-
tervala in vmesne vrednosti uteži, ki so se gibale med 1 in 0 za preostale
časovne intervale. Za posplošitev učinka upadanja prostorske dostopnos-
ti s povečevanjem razdalje, kar predstavlja f ¿, lahko sintetiziramo že prej
omenjene formule (McGrail in Humphreys 2009; Wang 2012):
= ( ) ) . (4.6)
=1 ∑ =1 (
187
Formula je podobna kot v primeru izboljšanega gravitacijskega mode-
la in modela dvostopenjskega prekrivanja gravitacijskega območja.
Gravitacijski modeli do nujne zdravstvene oskrbe
Poleg elektivnih zdravstvenih storitev bolniki povprašujejo tudi po
takšnih zdravstvenih storitvah, ki jih je treba izvesti zaradi nujnih stanj
življenjske ogroženosti. V takih okoliščinah se bolnik praviloma ni spo-
soben prosto odločati, ali sploh bo izbral neko določeno storitev, katera
zdravs tvena storitev bo to, kdaj in kje oziroma katerega izvajalca zdravstve-
nih storitev bo izbral. Ko gre za ohranitev življenja oziroma sprejemljive-
ga zdravstvenega stanja, mora sprejeti nujne zdravstvene storitve takoj,
in sicer od prvega, najbližjega ali edinega izvajalca zdravstvenih storitev,
in to na lokaciji, kjer ga je nujno zdravstveno stanje doletelo. To pomeni
doma, na delu, na poti, v začasnem prebivališču itd. Zdravstvene storitve,
ki jih bolnik potrebuje v okoliščinah, ko do nujne medicinske pomoči
ne more pripotovati sam, obsegajo potovanje usposobljenega in ustrezno
opremljenega zdravstvenega osebja na kraj, kjer se bolnik nahaja, izvedbo
nekaterih zdravstvenih storitev na krajem samem, lahko pa tudi med pre-
vozom v najbližjo zdravstveno ustanovo, običajno je to bolnišnica.
Pri elektivnih zdravstvenih storitvah, ki jih nudi zgolj stacionarna
zdravstvena oskrba, potovalna upornost upošteva samo čas, razdaljo in
stroške poti od bolnika do izbranega izvajalca zdravstvenih storitev. Pri
nujnih primerih pa se srečujemo z mobilno zdravstveno oskrbo, ki jih
uveljavljeni modeli prostorske dostopnosti ne zajemajo. Bistvena razlika
med stacionarnimi in mobilnimi zdravstvenimi storitvami se kaže v tem,
