Page 186 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 186
ža slovenskih splošnih bolnišnic
čin izdelamo tudi karto dostopnosti znotraj neke določene regije ali dr-
žave. Dostopnost na posamezni populacijski točki ( Ai), ki ima v dosegu
30-minutnega časovnega intervala možnost dostopa zgolj do enega iz-
vajalca zdravstvenih storitev, je enaka oskrbnemu razmerju območja iz-
vajalca j (R j). Kadar sta na območju populacijske točke i dostopna dva
izvajalca ali je dostopnih več izvajalcev, pa Ai izračunamo kot seštevek
oskrbnih razmerij za območja vseh izvajalcev, ki so dostopni v 30-minut
nem časovnem intervalu. Večja vrednost Ai kaže na boljšo dostopnost
posamezne lokacije.
Pri omenjenem modelu so vrednosti prostorske dostopnosti izraže-
ne v enotah, ki so enake kot pri oskrbnih razmerjih. Luo in Wang (2003a
in 2003b) sta matematično dokazala, da je njuna metoda v bistvu pose-
ben primer Josephovega in Bantockovega (1982) izboljšanega gravitacij-
186 skega modela. Navajata tudi, da je pomanjkljivost metode dvostopenjske-
ga prekrivnega gravitacijskega območja prehajanje bolnikov preko meja
določenega območja. Zavedata se, da je po eni strani njuno delo mogo-
če izboljšati, po drugi strani pa predstavlja dobro podlago za raziskoval-
ce, ki se ukvarjajo z raziskovanjem prostorske dostopnosti (Luo in Wang
2003a; 2003b).
Metoda dvostopenjskega prekrivanja gravitacijskih območjih je pos-
tala zelo priljubljena in je bila zato uporabljena v številnih novejših študi-
jah (Yang, Goerge in Mullner 2006; McGrail in Humphreys 2009; Dai
2010; Ngui in Apparicio 2011; Cheng, Wang in Rosenberg 2012; Shi idr.
2012; Wan idr. 2013). Metoda sicer omogoča zanesljivejše merjenje pro-
storske dostopnosti v kategorijah oskrbnega razmerja, ne odpravlja pa
problema navidezne enakovrednosti prostorske dostopnosti znotraj vsa-
kega oskrbnega območja. Skladno s tem v literaturi zasledimo tudi neka-
tere poskuse izboljšanja predstavljenih gravitacijskih modelov.
Dai (2010) je tako v svojem gravitacijskem modelu uporabili Gausso-
vo funkcijo, ki je odpravila nekatere pomanjkljivosti predhodnih metod.
Te so namreč v svojih gravitacijskih modelih običajno zajele tiste prebi-
valce, ki so imeli od svojega prebivališča do izvajalca zdravstvenih stori-
tev maksimalen čas potovanja 30 minut. Znotraj teh modelov pa ni bilo
upoštevano, da so na eni strani nekateri prebivalci do najbližjega izvajal-
ca potrebovali zgolj pet minut, na drugi strani pa so bili nekateri odda-
ljeni 30 minut. Zavedati se je treba, da se prostorska dostopnost s pove-
čevanjem razdalje zmanjšuje, zato ne more biti enaka za tiste prebivalce,
ki imajo do izvajalca pet minut, in za tiste prebivalce, ki imajo do izva-
jalca 30 minut. Prostorska dostopnost znotraj omejenih območji se raz-
likuje tudi glede na vrsto izvajalca zdravstvenih storitev ali glede na tip
čin izdelamo tudi karto dostopnosti znotraj neke določene regije ali dr-
žave. Dostopnost na posamezni populacijski točki ( Ai), ki ima v dosegu
30-minutnega časovnega intervala možnost dostopa zgolj do enega iz-
vajalca zdravstvenih storitev, je enaka oskrbnemu razmerju območja iz-
vajalca j (R j). Kadar sta na območju populacijske točke i dostopna dva
izvajalca ali je dostopnih več izvajalcev, pa Ai izračunamo kot seštevek
oskrbnih razmerij za območja vseh izvajalcev, ki so dostopni v 30-minut
nem časovnem intervalu. Večja vrednost Ai kaže na boljšo dostopnost
posamezne lokacije.
Pri omenjenem modelu so vrednosti prostorske dostopnosti izraže-
ne v enotah, ki so enake kot pri oskrbnih razmerjih. Luo in Wang (2003a
in 2003b) sta matematično dokazala, da je njuna metoda v bistvu pose-
ben primer Josephovega in Bantockovega (1982) izboljšanega gravitacij-
186 skega modela. Navajata tudi, da je pomanjkljivost metode dvostopenjske-
ga prekrivnega gravitacijskega območja prehajanje bolnikov preko meja
določenega območja. Zavedata se, da je po eni strani njuno delo mogo-
če izboljšati, po drugi strani pa predstavlja dobro podlago za raziskoval-
ce, ki se ukvarjajo z raziskovanjem prostorske dostopnosti (Luo in Wang
2003a; 2003b).
Metoda dvostopenjskega prekrivanja gravitacijskih območjih je pos-
tala zelo priljubljena in je bila zato uporabljena v številnih novejših študi-
jah (Yang, Goerge in Mullner 2006; McGrail in Humphreys 2009; Dai
2010; Ngui in Apparicio 2011; Cheng, Wang in Rosenberg 2012; Shi idr.
2012; Wan idr. 2013). Metoda sicer omogoča zanesljivejše merjenje pro-
storske dostopnosti v kategorijah oskrbnega razmerja, ne odpravlja pa
problema navidezne enakovrednosti prostorske dostopnosti znotraj vsa-
kega oskrbnega območja. Skladno s tem v literaturi zasledimo tudi neka-
tere poskuse izboljšanja predstavljenih gravitacijskih modelov.
Dai (2010) je tako v svojem gravitacijskem modelu uporabili Gausso-
vo funkcijo, ki je odpravila nekatere pomanjkljivosti predhodnih metod.
Te so namreč v svojih gravitacijskih modelih običajno zajele tiste prebi-
valce, ki so imeli od svojega prebivališča do izvajalca zdravstvenih stori-
tev maksimalen čas potovanja 30 minut. Znotraj teh modelov pa ni bilo
upoštevano, da so na eni strani nekateri prebivalci do najbližjega izvajal-
ca potrebovali zgolj pet minut, na drugi strani pa so bili nekateri odda-
ljeni 30 minut. Zavedati se je treba, da se prostorska dostopnost s pove-
čevanjem razdalje zmanjšuje, zato ne more biti enaka za tiste prebivalce,
ki imajo do izvajalca pet minut, in za tiste prebivalce, ki imajo do izva-
jalca 30 minut. Prostorska dostopnost znotraj omejenih območji se raz-
likuje tudi glede na vrsto izvajalca zdravstvenih storitev ali glede na tip
