Page 33 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 33
Učinkovitost izvajalcev zdravstvene dejavnosti
nih zdravstvenih storitvah (m). Potreba po zdravstvenih storitvah je iz-
peljana in je odvisna od inputov, na primer cen, resnosti posameznikove
bolezni in dojemanja učinkovitosti zdravljenja (Phelps 2012). Potreba po
zdravju (H ) torej vodi do povpraševanja po zdravstvenih storitvah (m),
ki proizvaja oziroma »vrača zdravje«:
= ( ). (2.15)
Ker v ekonomiji ta postopek obravnavamo kot standardno produk- 33
cijsko funkcijo, lahko predpostavljamo, da je mejna produktivnost zdrav
stvenih storitev pozitivna in da se inkrementalni učinek zdravstvenih sto-
ritev na zdravje zmanjšuje s povečevanjem uporabe zdravstvenih storitev
(Phelps 2012). Oba izida, torej tako zdravstvene storitve kot tudi zdravje
prebivalstva, sta odvisna tudi od dejanske bolezni, ki jo ima posameznik.
Zdravje tako lahko dojemamo kot funkcijo bolezni (D) in zdravstvenih
storitev (m):
= ( , ) (2.16)
(2.17)
ali
= 0 − + ( ).
H , D in m so vektorji velikih dimenzij, ki predstavljajo različne vidi-
ke zdravja, različne bolezni in različne oblike zdravljenja (Phelps 2012).
Funkcije zdravja na splošno merijo prispevek zdravstvenih storitev k
zdravju, in sicer po količini posameznih komponent zdravstvenih stori-
tev (na primer število zdravnikov in bolnišničnih postelj na tisoč prebi-
valcev), uporabi storitev (na primer število obiskov na zdravnika) ali po
skupni potrošnji zdravstvenih storitev (Feldstein 2011).
Treba je omeniti še nekaj stvari. Prvič – kot že omenjeno, zdravstve-
ne storitve (m) ne morejo biti opisane kot homogena dejavnost. V pra-
ksi namreč poznamo številne medicinske posege in v okviru tehnolo-
škega napredka njihova kompleksnost in raznolikost naraščata izredno
hitro. Drugič – merjenje proizvodnje je težavno, ko je smrtnost le eden
izmed mogočih izidov. Obolevnost, bolečina in trpljenje, funkcionalna
in čustvena oslabitev ter kakovost življenja so še drugi vidiki odziva na
zdravljenje (Berndt 2000). Številni postopki zdravljenja ne spreminjajo
končne stopnje zdravja, na katero se posameznik vrne s wpomočjo na-
ravnega postopka ozdravitve, vendar pa ti postopki to pospešijo. Podob-
no pri neozdravljivih boleznih lahko zdravstvene storitve napredovanje
bolezni le upočasnijo. Tretjič – zdravstvene storitve niso edini dejavnik,
ki vpliva na zdravje. Življenjski slog posameznika lahko zmanjša stopnjo
nih zdravstvenih storitvah (m). Potreba po zdravstvenih storitvah je iz-
peljana in je odvisna od inputov, na primer cen, resnosti posameznikove
bolezni in dojemanja učinkovitosti zdravljenja (Phelps 2012). Potreba po
zdravju (H ) torej vodi do povpraševanja po zdravstvenih storitvah (m),
ki proizvaja oziroma »vrača zdravje«:
= ( ). (2.15)
Ker v ekonomiji ta postopek obravnavamo kot standardno produk- 33
cijsko funkcijo, lahko predpostavljamo, da je mejna produktivnost zdrav
stvenih storitev pozitivna in da se inkrementalni učinek zdravstvenih sto-
ritev na zdravje zmanjšuje s povečevanjem uporabe zdravstvenih storitev
(Phelps 2012). Oba izida, torej tako zdravstvene storitve kot tudi zdravje
prebivalstva, sta odvisna tudi od dejanske bolezni, ki jo ima posameznik.
Zdravje tako lahko dojemamo kot funkcijo bolezni (D) in zdravstvenih
storitev (m):
= ( , ) (2.16)
(2.17)
ali
= 0 − + ( ).
H , D in m so vektorji velikih dimenzij, ki predstavljajo različne vidi-
ke zdravja, različne bolezni in različne oblike zdravljenja (Phelps 2012).
Funkcije zdravja na splošno merijo prispevek zdravstvenih storitev k
zdravju, in sicer po količini posameznih komponent zdravstvenih stori-
tev (na primer število zdravnikov in bolnišničnih postelj na tisoč prebi-
valcev), uporabi storitev (na primer število obiskov na zdravnika) ali po
skupni potrošnji zdravstvenih storitev (Feldstein 2011).
Treba je omeniti še nekaj stvari. Prvič – kot že omenjeno, zdravstve-
ne storitve (m) ne morejo biti opisane kot homogena dejavnost. V pra-
ksi namreč poznamo številne medicinske posege in v okviru tehnolo-
škega napredka njihova kompleksnost in raznolikost naraščata izredno
hitro. Drugič – merjenje proizvodnje je težavno, ko je smrtnost le eden
izmed mogočih izidov. Obolevnost, bolečina in trpljenje, funkcionalna
in čustvena oslabitev ter kakovost življenja so še drugi vidiki odziva na
zdravljenje (Berndt 2000). Številni postopki zdravljenja ne spreminjajo
končne stopnje zdravja, na katero se posameznik vrne s wpomočjo na-
ravnega postopka ozdravitve, vendar pa ti postopki to pospešijo. Podob-
no pri neozdravljivih boleznih lahko zdravstvene storitve napredovanje
bolezni le upočasnijo. Tretjič – zdravstvene storitve niso edini dejavnik,
ki vpliva na zdravje. Življenjski slog posameznika lahko zmanjša stopnjo
