Page 38 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 38
Mreža slovenskih splošnih bolnišnic
v prvem koraku, lahko neuspešne z vidika drugega in zlasti tretjega kora-
ka zdravstvene funkcije. Organizacijska oblika, ki zagotavlja visoko stop-
njo ekonomske učinkovitosti, na primer, ne zagotavlja v vseh primerih
tudi visoke stopnje koristnosti pri posameznem prebivalcu, če je takšna
ponudba zdravstvenih storitev zelo oddaljena od posameznika in mu je
zato tudi manj dostopna.
Na podlagi povedanega bi morali z mrežo zdravstvenega varstva do-
seči, da ob danih drugih dejavnikih zdravstvene funkcije ob danih inputi
v zdravstveno varstvo dosežemo maksimalno koristnost za prebivalstvo.
Pri tem pa izhajamo iz predpostavke, da je funkcija koristnosti prebival-
stva istosmerno povezana z maksimiranjem dostopnosti do zdravstvenih
storitev in optimalno velikostjo izvajalcev, zveza med dostopnostjo in ve-
likostjo izvajalcev pa je obratnosmerna. Prav zaradi te obratnosmerne po-
38 vezanosti med dostopnostjo in velikostjo izvajalcev ne gre za prepros-
to enosmerno maksimiranje zdravstvene funkcije v vseh treh korakih,
pač pa gre za optimiranje te funkcije z oblikovanjem mreže zdravstve-
nega varstva. Verjetno bi lahko trdili, da bi dosegli teoretski optimum
tedaj, ko bi bila posamezna zdravstvena storitev maksimalno geografsko
približana vsakemu posameznemu prebivalcu v obliki, ki jo zdravstvena
tehnologija omogoča, in kakovosti, ki jo prebivalec pričakuje, hkrati pa
bi bili ponudniki teh zdravstvenih storitev organizirani na način, da bi
preko optimalne velikost dosegali maksimalno tehnično in alokacijsko
učinkovitost.
Merjenje učinkovitosti izvajalcev zdravstvene dejavnosti
V zdravstvenem varstvu lahko učinkovitost izvajalcev zdravstvene de-
javnosti preučujemo z metodami primerjalne analize, ki definirajo učin-
kovitosti na podlagi primerjave kazalnikov med različnimi izvajalci
zdravstvene dejavnosti. Kazalniki učinkovitosti so eden izmed najbolj
uveljavljenih pripomočkov za spremljanje učinkovitosti delovanja enot
za sprejemanje poslovnih odločitev. Kvantitativni kazalniki so namenje-
ni primerjavi med različnimi enotami za sprejemanje poslovnih odloči-
tev (relativna števila) ali pa merijo učinkovitost nad posameznim parom
spremenljivk (razmerje med outputom in inputom). Znotraj analize ozi-
roma primerjave različnih kazalnikov je treba zagotoviti primerljivost po-
datkov posameznih izvajalcev, saj lahko v nasprotnem primeru heteroge-
nost napačno interpretiramo kot posledico neučinkovitosti. Kot osnovo
za primerjavo običajno določimo najučinkovitejšega izvajalca, lahko pa
nam osnovo za primerjavo predstavlja tudi povprečna učinkovitost izva-
jalcev znotraj opazovanega vzorca (Ozcan 2008).
v prvem koraku, lahko neuspešne z vidika drugega in zlasti tretjega kora-
ka zdravstvene funkcije. Organizacijska oblika, ki zagotavlja visoko stop-
njo ekonomske učinkovitosti, na primer, ne zagotavlja v vseh primerih
tudi visoke stopnje koristnosti pri posameznem prebivalcu, če je takšna
ponudba zdravstvenih storitev zelo oddaljena od posameznika in mu je
zato tudi manj dostopna.
Na podlagi povedanega bi morali z mrežo zdravstvenega varstva do-
seči, da ob danih drugih dejavnikih zdravstvene funkcije ob danih inputi
v zdravstveno varstvo dosežemo maksimalno koristnost za prebivalstvo.
Pri tem pa izhajamo iz predpostavke, da je funkcija koristnosti prebival-
stva istosmerno povezana z maksimiranjem dostopnosti do zdravstvenih
storitev in optimalno velikostjo izvajalcev, zveza med dostopnostjo in ve-
likostjo izvajalcev pa je obratnosmerna. Prav zaradi te obratnosmerne po-
38 vezanosti med dostopnostjo in velikostjo izvajalcev ne gre za prepros-
to enosmerno maksimiranje zdravstvene funkcije v vseh treh korakih,
pač pa gre za optimiranje te funkcije z oblikovanjem mreže zdravstve-
nega varstva. Verjetno bi lahko trdili, da bi dosegli teoretski optimum
tedaj, ko bi bila posamezna zdravstvena storitev maksimalno geografsko
približana vsakemu posameznemu prebivalcu v obliki, ki jo zdravstvena
tehnologija omogoča, in kakovosti, ki jo prebivalec pričakuje, hkrati pa
bi bili ponudniki teh zdravstvenih storitev organizirani na način, da bi
preko optimalne velikost dosegali maksimalno tehnično in alokacijsko
učinkovitost.
Merjenje učinkovitosti izvajalcev zdravstvene dejavnosti
V zdravstvenem varstvu lahko učinkovitost izvajalcev zdravstvene de-
javnosti preučujemo z metodami primerjalne analize, ki definirajo učin-
kovitosti na podlagi primerjave kazalnikov med različnimi izvajalci
zdravstvene dejavnosti. Kazalniki učinkovitosti so eden izmed najbolj
uveljavljenih pripomočkov za spremljanje učinkovitosti delovanja enot
za sprejemanje poslovnih odločitev. Kvantitativni kazalniki so namenje-
ni primerjavi med različnimi enotami za sprejemanje poslovnih odloči-
tev (relativna števila) ali pa merijo učinkovitost nad posameznim parom
spremenljivk (razmerje med outputom in inputom). Znotraj analize ozi-
roma primerjave različnih kazalnikov je treba zagotoviti primerljivost po-
datkov posameznih izvajalcev, saj lahko v nasprotnem primeru heteroge-
nost napačno interpretiramo kot posledico neučinkovitosti. Kot osnovo
za primerjavo običajno določimo najučinkovitejšega izvajalca, lahko pa
nam osnovo za primerjavo predstavlja tudi povprečna učinkovitost izva-
jalcev znotraj opazovanega vzorca (Ozcan 2008).
