Page 39 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 39
Učinkovitost izvajalcev zdravstvene dejavnosti 39
Metoda primerjalne analize nam torej omogoča oceno učinkovitosti
posameznega izvajalca glede na najboljšega izvajalca znotraj opazovane-
ga vzorca ali pa oceno učinkovitosti posameznega izvajalca glede na pov-
prečje celotnega opazovanega vzorca. Omenjena primerjalna analiza je
najpreprostejša metoda merjenja ekonomske učinkovitosti znotraj zdrav
stvenega varstva. To metodo uporablja večina držav po svetu za statistič-
no spremljanje kazalnikov učinkovitosti sistema zdravstvenega varstva.
Posamezne bolnišnice oziroma države pripravljajo četrtletna poročila, ki
jih zbirajo nekatere svetovne organizacije za primerjavo statističnih po-
datkov med različnimi državami sveta. V tovrstne kazalnike uvrščamo
na primer število umrlih na 1.000 odpuščenih bolnikov, število bolniš-
kih postelj na 1.000 prebivalcev, stopnjo hospitalizacije na 1.000 bolni-
kov, povprečno ležalno dobo in podobno (Ersoy idr. 1997). Na podlagi
vrednosti kazalnika, ki jo pripišemo najboljšemu izvajalcu, lahko analizi-
ramo razmerje med stopnjo kazalnika posameznega izvajalca in stopnjo
kazalnika najboljšega izvajalca (Ozcan 2008).
Kazalniki učinkovitosti torej predstavljajo razmerja med outputi in
inputi posameznih enot za sprejemanje poslovnih odločitev, kar pome-
ni, da je učinkovitost opredeljena kot število enot outputa, ki jih izvajalec
proizvede na enoto inputa. Uporaba enostavnih kazalnikov, ki v primer-
jalni analizi učinkovitosti izvajalcev kažejo razmerja med različnimi de-
javniki, pogosto prikažejo nehomogene rezultate. V praksi to pomeni, da
lahko tako dobljeni rezultati pogosto zavajajo managerje in odločevalce
pri sprejemanju odločitev. Enačbo kazalnikov učinkovitosti primerjalne
analize lahko zapišemo kot (Ozcan 2008):
č =. (2.24)
Druga pogosto uporabljena metoda za preučevanje učinkovitosti
izvajalcev je metoda ocenjevanja funkcij s pomočjo metode najmanjših
kvadratov. V zdravstvu je to metodo prvi uporabil Feldstein (1967). Pri
tej metodi običajno ocenjujemo predvsem proizvodne funkcije. Feld
stein(1967) je v svoji študiji ocenil proizvodne funkcije britanskih bol-
nišnic, pri čemer je to predstavljalo osnovo za nadaljnje preučevanje teh-
nične učinkovitosti bolnišnic. Na podlagi odklonov od ocenjenih regresij
so bile določene posamezne mere tehnične učinkovitosti. Bolnišnice, ki
so imele odklon opredeljen z ničelno vrednostjo, so bile opredeljene kot
povprečno tehnično učinkovite bolnišnice. Bolnišnice, ki so imele nega-
tiven odklon, so bile interpretirane kot podpovprečno tehnično učinko-
vite bolnišnice. To pa pomeni, da so bile bolnišnice s pozitivnim odklo-
nom, opredeljene kot nadpovprečno tehnično učinkovite bolnišnice.
Metoda primerjalne analize nam torej omogoča oceno učinkovitosti
posameznega izvajalca glede na najboljšega izvajalca znotraj opazovane-
ga vzorca ali pa oceno učinkovitosti posameznega izvajalca glede na pov-
prečje celotnega opazovanega vzorca. Omenjena primerjalna analiza je
najpreprostejša metoda merjenja ekonomske učinkovitosti znotraj zdrav
stvenega varstva. To metodo uporablja večina držav po svetu za statistič-
no spremljanje kazalnikov učinkovitosti sistema zdravstvenega varstva.
Posamezne bolnišnice oziroma države pripravljajo četrtletna poročila, ki
jih zbirajo nekatere svetovne organizacije za primerjavo statističnih po-
datkov med različnimi državami sveta. V tovrstne kazalnike uvrščamo
na primer število umrlih na 1.000 odpuščenih bolnikov, število bolniš-
kih postelj na 1.000 prebivalcev, stopnjo hospitalizacije na 1.000 bolni-
kov, povprečno ležalno dobo in podobno (Ersoy idr. 1997). Na podlagi
vrednosti kazalnika, ki jo pripišemo najboljšemu izvajalcu, lahko analizi-
ramo razmerje med stopnjo kazalnika posameznega izvajalca in stopnjo
kazalnika najboljšega izvajalca (Ozcan 2008).
Kazalniki učinkovitosti torej predstavljajo razmerja med outputi in
inputi posameznih enot za sprejemanje poslovnih odločitev, kar pome-
ni, da je učinkovitost opredeljena kot število enot outputa, ki jih izvajalec
proizvede na enoto inputa. Uporaba enostavnih kazalnikov, ki v primer-
jalni analizi učinkovitosti izvajalcev kažejo razmerja med različnimi de-
javniki, pogosto prikažejo nehomogene rezultate. V praksi to pomeni, da
lahko tako dobljeni rezultati pogosto zavajajo managerje in odločevalce
pri sprejemanju odločitev. Enačbo kazalnikov učinkovitosti primerjalne
analize lahko zapišemo kot (Ozcan 2008):
č =. (2.24)
Druga pogosto uporabljena metoda za preučevanje učinkovitosti
izvajalcev je metoda ocenjevanja funkcij s pomočjo metode najmanjših
kvadratov. V zdravstvu je to metodo prvi uporabil Feldstein (1967). Pri
tej metodi običajno ocenjujemo predvsem proizvodne funkcije. Feld
stein(1967) je v svoji študiji ocenil proizvodne funkcije britanskih bol-
nišnic, pri čemer je to predstavljalo osnovo za nadaljnje preučevanje teh-
nične učinkovitosti bolnišnic. Na podlagi odklonov od ocenjenih regresij
so bile določene posamezne mere tehnične učinkovitosti. Bolnišnice, ki
so imele odklon opredeljen z ničelno vrednostjo, so bile opredeljene kot
povprečno tehnično učinkovite bolnišnice. Bolnišnice, ki so imele nega-
tiven odklon, so bile interpretirane kot podpovprečno tehnično učinko-
vite bolnišnice. To pa pomeni, da so bile bolnišnice s pozitivnim odklo-
nom, opredeljene kot nadpovprečno tehnično učinkovite bolnišnice.
