Page 40 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 40
Mreža slovenskih splošnih bolnišnic
Lastnosti metode najmanjših kvadratov pri ocenjevanju funkcij ima-
jo številne prednosti v primerjavi z enostavnimi kazalniki primerjalne
analize. Metoda se namreč lahko uporablja za merjenje tehničnih spre-
memb z uporabo časovnih vrst. Prav tako pa se s to metodo lahko ugo-
tavlja tudi ekonomije obsega, ki se nanaša na dodatne prihranke pri
stroških, ko proizvodnja večjega obsega outputa povzroči znižanje pov-
prečnih stroškov pri proizvajalcu (Ozcan 2008). Kadar ugotovimo, da
proporcionalnemu povečanju proizvodnih dejavnikov oziroma inputov
sledi proporcionalno povečanje količine outputa, opredelimo konstantne
donose obsega. Če proporcionalnemu povečanju inputov sledi nadpro-
porcionalno povečanje količine outputa, opredelimo naraščajoče donose
obsega. Če pa proporcionalnemu povečanju inputov sledi podproporcio-
nalno povečanje količine proizvoda, opredelimo padajoče donose obsega
40 (Street in Jacobs 2002).
Ocenjevanje učinkovitosti z metodo najmanjših kvadratov je sicer z
ekonometričnega vidika dokaj preprosto, saj ne vključuje zahtevnih ma-
tematičnih operacij. Metoda najmanjših kvadratov pri opredeljevanju
mer učinkovitosti kot osnovo upošteva povprečno učinkovitost izvajal-
cev znotraj opazovanega vzorca. Proizvodne funkcije, ki jih ocenjujemo s
pomočjo metode najmanjših kvadratov, običajno tako niso v skladu s kla-
sično ekonomsko teorijo. Proizvodna funkcije mora izražati maksima-
len možen output, ki ga lahko izvajalci proizvedejo glede na razpoložljive
proizvodne dejavnike in glede na dano tehnologijo. Metoda najmanj-
ših kvadratov je omejena zaradi predpostavke o linearnosti vseh inputov
in outputov, hkrati pa ne more razlikovati med učinkovitimi in neučin-
kovitimi izvajalci. Kljub možnosti vpogleda v razpon med bolj in manj
učinkovitimi izvajalci s to metodo ni mogoče ugotoviti stopnje učinkovi-
tosti posameznega izvajalca. Učinkovitost izvajalcev se ocenjuje na pod-
lagi povprečne učinkovitosti vzorca in ne glede na možne mejne funkcije
(Coelli in Lawrence 2006; Langabeer in Helton 2012).
Pri ocenjevanju funkcij z metodo najmanjših kvadratov se pred-
postavlja, da so izvajalci zdravstvenega varstva učinkoviti. Z njo ni mogo-
če opredeliti posameznih neučinkovitih enot, poleg tega pa je treba vnap-
rej opredeliti proizvodno funkcijo, ki je posledica njenega parametričnega
oblikovanja. Kljub pomanjkljivostim je metoda najmanjših kvadratov pri
ocenjevanju funkcij zelo priljubljena parametrijska analiza. Z metodo
najmanjših kvadratov lahko ocenjujemo več različnih inputov in outpu-
tov, ob tem pa se predpostavlja tudi nepojasnjene slučajne ostanke e. Splo-
šna formula za regresijo najmanjših kvadratov je (Ozcan 2008):
Lastnosti metode najmanjših kvadratov pri ocenjevanju funkcij ima-
jo številne prednosti v primerjavi z enostavnimi kazalniki primerjalne
analize. Metoda se namreč lahko uporablja za merjenje tehničnih spre-
memb z uporabo časovnih vrst. Prav tako pa se s to metodo lahko ugo-
tavlja tudi ekonomije obsega, ki se nanaša na dodatne prihranke pri
stroških, ko proizvodnja večjega obsega outputa povzroči znižanje pov-
prečnih stroškov pri proizvajalcu (Ozcan 2008). Kadar ugotovimo, da
proporcionalnemu povečanju proizvodnih dejavnikov oziroma inputov
sledi proporcionalno povečanje količine outputa, opredelimo konstantne
donose obsega. Če proporcionalnemu povečanju inputov sledi nadpro-
porcionalno povečanje količine outputa, opredelimo naraščajoče donose
obsega. Če pa proporcionalnemu povečanju inputov sledi podproporcio-
nalno povečanje količine proizvoda, opredelimo padajoče donose obsega
40 (Street in Jacobs 2002).
Ocenjevanje učinkovitosti z metodo najmanjših kvadratov je sicer z
ekonometričnega vidika dokaj preprosto, saj ne vključuje zahtevnih ma-
tematičnih operacij. Metoda najmanjših kvadratov pri opredeljevanju
mer učinkovitosti kot osnovo upošteva povprečno učinkovitost izvajal-
cev znotraj opazovanega vzorca. Proizvodne funkcije, ki jih ocenjujemo s
pomočjo metode najmanjših kvadratov, običajno tako niso v skladu s kla-
sično ekonomsko teorijo. Proizvodna funkcije mora izražati maksima-
len možen output, ki ga lahko izvajalci proizvedejo glede na razpoložljive
proizvodne dejavnike in glede na dano tehnologijo. Metoda najmanj-
ših kvadratov je omejena zaradi predpostavke o linearnosti vseh inputov
in outputov, hkrati pa ne more razlikovati med učinkovitimi in neučin-
kovitimi izvajalci. Kljub možnosti vpogleda v razpon med bolj in manj
učinkovitimi izvajalci s to metodo ni mogoče ugotoviti stopnje učinkovi-
tosti posameznega izvajalca. Učinkovitost izvajalcev se ocenjuje na pod-
lagi povprečne učinkovitosti vzorca in ne glede na možne mejne funkcije
(Coelli in Lawrence 2006; Langabeer in Helton 2012).
Pri ocenjevanju funkcij z metodo najmanjših kvadratov se pred-
postavlja, da so izvajalci zdravstvenega varstva učinkoviti. Z njo ni mogo-
če opredeliti posameznih neučinkovitih enot, poleg tega pa je treba vnap-
rej opredeliti proizvodno funkcijo, ki je posledica njenega parametričnega
oblikovanja. Kljub pomanjkljivostim je metoda najmanjših kvadratov pri
ocenjevanju funkcij zelo priljubljena parametrijska analiza. Z metodo
najmanjših kvadratov lahko ocenjujemo več različnih inputov in outpu-
tov, ob tem pa se predpostavlja tudi nepojasnjene slučajne ostanke e. Splo-
šna formula za regresijo najmanjših kvadratov je (Ozcan 2008):
