Page 45 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 45
Učinkovitost izvajalcev zdravstvene dejavnosti 45
učinki med drugim posledica neučinkovitosti in hkrati tudi skrite hete-
rogenosti med izvajalci, kar z vidika analize običajno ni ustrezno. Za od-
pravo omenjenih pomanjkljivosti so nekateri avtorji poskušali izboljšati
model s stalnimi učinki (Greene 2008). V nabor pojasnjevalnih spremen-
ljivk so poskušali vključiti slamnate spremenljivke, ki so bile ocenjene z
metodo največjega verjetja.
Peta in hkrati tudi najpogosteje uporabljena metoda za merjenje eko-
nomske učinkovitosti izvajalcev zdravstvene dejavnosti je metoda DEA.
To metodo je prvi predstavil Farrell (1957), ki je v svoji študiji zapisal, da je
njegov cilj poenotiti metodologijo merjenja učinkovitosti tako, da bo pri-
merna za merjenje učinkovitosti katere koli produkcijske enote za spreje-
manje poslovnih odločitev. Njegov pristop je temeljil na analizi dejavno-
sti, mero učinkovitosti pa je opredelil kot razmerje med inputi in outputi.
DEA je metoda linearnega programiranja oziroma optimizacijska meto-
da, ki se lahko uporablja za merjenje tehnične, alokacijske in stroškovne
učinkovitosti za več različnih outputov in inputov (Farrell 1957). Rezul-
tat je ocenjena mera relativne učinkovitosti glede na najboljše razmerje
med inputi in outputi, ki ga doseže posamezen izvajalec znotraj opazo-
vanega vzorca.
Metoda DEA je primer neparametričnega pristopa izračunava-
nja učinkovitosti posameznih opazovanih enot, kar pomeni, da nam ne
omogoča ločevanja med učinkom neučinkovitosti in učinkom slučajnih
odklonov, zato se vsi odkloni od mejne funkcije pripišejo posledici ne-
učinkovitosti enote za sprejemanje poslovnih odločitev. Farrellovo idejo
merjenja učinkovitosti so nadgradili Charnes, Cooper in Rhodes (1978).
Njihova študija je zajemala evalvacijo javnih programov, kjer so nepara-
metrične mejne proizvodne funkcije izračunali na podlagi linearnega
programiranja. Mere učinkovitosti so bile opredeljene kot relativne mera
učinkovitosti enot poslovnega odločanja glede na podatkovno ovojnico.
Relativno učinkovitost enot poslovnega odločanja merimo kot razmerje
med inputi in outputi v proizvodnem procesu. Pri tem predpostavljamo,
da so outputi in inputi vseh enot enako kakovostni in da znižanje ravni
porabljenih proizvodnih dejavnikov oziroma inputov ne spremeni kako-
vosti proizvedenih outputov.
Od leta 1978 dalje je bilo z metodo DEA opravljenih veliko raziskav,
kjer so za raziskovanje uporabljali veliko različnih kombinacij spremen-
ljivk. Metoda DEA je posebej uporabna, kadar preučujemo različne izva-
jalce, ki pa uporabljajo podobne inpute za proizvodnjo homogenih out
putov in kjer produkcijske funkcije ni mogoče jasno definirati (Sherman
1984). Metoda DEA je bila v zdravstvu največkrat uporabljena v raziska-
učinki med drugim posledica neučinkovitosti in hkrati tudi skrite hete-
rogenosti med izvajalci, kar z vidika analize običajno ni ustrezno. Za od-
pravo omenjenih pomanjkljivosti so nekateri avtorji poskušali izboljšati
model s stalnimi učinki (Greene 2008). V nabor pojasnjevalnih spremen-
ljivk so poskušali vključiti slamnate spremenljivke, ki so bile ocenjene z
metodo največjega verjetja.
Peta in hkrati tudi najpogosteje uporabljena metoda za merjenje eko-
nomske učinkovitosti izvajalcev zdravstvene dejavnosti je metoda DEA.
To metodo je prvi predstavil Farrell (1957), ki je v svoji študiji zapisal, da je
njegov cilj poenotiti metodologijo merjenja učinkovitosti tako, da bo pri-
merna za merjenje učinkovitosti katere koli produkcijske enote za spreje-
manje poslovnih odločitev. Njegov pristop je temeljil na analizi dejavno-
sti, mero učinkovitosti pa je opredelil kot razmerje med inputi in outputi.
DEA je metoda linearnega programiranja oziroma optimizacijska meto-
da, ki se lahko uporablja za merjenje tehnične, alokacijske in stroškovne
učinkovitosti za več različnih outputov in inputov (Farrell 1957). Rezul-
tat je ocenjena mera relativne učinkovitosti glede na najboljše razmerje
med inputi in outputi, ki ga doseže posamezen izvajalec znotraj opazo-
vanega vzorca.
Metoda DEA je primer neparametričnega pristopa izračunava-
nja učinkovitosti posameznih opazovanih enot, kar pomeni, da nam ne
omogoča ločevanja med učinkom neučinkovitosti in učinkom slučajnih
odklonov, zato se vsi odkloni od mejne funkcije pripišejo posledici ne-
učinkovitosti enote za sprejemanje poslovnih odločitev. Farrellovo idejo
merjenja učinkovitosti so nadgradili Charnes, Cooper in Rhodes (1978).
Njihova študija je zajemala evalvacijo javnih programov, kjer so nepara-
metrične mejne proizvodne funkcije izračunali na podlagi linearnega
programiranja. Mere učinkovitosti so bile opredeljene kot relativne mera
učinkovitosti enot poslovnega odločanja glede na podatkovno ovojnico.
Relativno učinkovitost enot poslovnega odločanja merimo kot razmerje
med inputi in outputi v proizvodnem procesu. Pri tem predpostavljamo,
da so outputi in inputi vseh enot enako kakovostni in da znižanje ravni
porabljenih proizvodnih dejavnikov oziroma inputov ne spremeni kako-
vosti proizvedenih outputov.
Od leta 1978 dalje je bilo z metodo DEA opravljenih veliko raziskav,
kjer so za raziskovanje uporabljali veliko različnih kombinacij spremen-
ljivk. Metoda DEA je posebej uporabna, kadar preučujemo različne izva-
jalce, ki pa uporabljajo podobne inpute za proizvodnjo homogenih out
putov in kjer produkcijske funkcije ni mogoče jasno definirati (Sherman
1984). Metoda DEA je bila v zdravstvu največkrat uporabljena v raziska-
