Page 46 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 46
Mreža slovenskih splošnih bolnišnic
vah in primerjavah učinkovitosti izvajalcev na sekundarni ravni zdra-
vstvene dejavnosti ter izvajalcev na primarni ravni zdravstvene dejavnosti
(Dash, Vaishnavi in Muraleedharan 2010).
V raziskavah je mogoče zaslediti predvsem dva pristopa merjenja
učinkovitosti na podlagi metode DEA. Prvi pristop je k inputom usmer-
jen pristop, ki meri učinkovitost izvajalcev na način, da minimira inpu-
te za doseganje danega obsega outputa. Drugi pristop pa je k outputom
usmerjen pristop merjenja učinkovitosti, ki meri učinkovitost tako, da
maksimira output ob danih inputih (Coelli idr. 2005). Na podlagi osnov-
nega modela metode podatkovne ovojnice so se razvili tudi različni pris-
topi, ki pa se med seboj razlikujejo glede na predpostavko o uporabljeni
tehnologiji in glede na predpostavko o donosih obsega (Rouse, Harri-
46 son in Chen 2010). Najpogostejši modeli donosov obsega so modeli kon-
stantnih donosov obsega, ki so jih pri preučevanju učinkovitosti v svoji
študiji prvi uporabili Charnes, Cooper in Rhodes (1978). Poznamo tudi
še drugo skupino donosov obsega, to so variabilni donosi obsega, ki jih
je v svoji študiji prvi uporabil Afriat (1972). Variabilni donosi obsega so
se kasneje uveljavili na podlagi študije Bankerja, Charnesa in Cooper-
ja (1984). Poznamo pa še modele ne-naraščajočih donosov obsega in mo-
dele ne-upadajočih donosov obsega (Zhu 2003). Natančnejše so oba pri-
stopa merjenja učinkovitosti metodološko opisali tudi Cooper, Seiford in
Zhu (2004), C. Daraio in Simar (2007), Thanassoulis, M. C. S. Portela in
Despić (2008).
S predstavljenimi modeli metode DEA lahko na eni strani izračuna-
mo mere tehnične, alokacijske in stroškovne oziroma ekonomske učinko-
vitosti na podlagi presečnih podatkov, na drugi strani pa tudi na podlagi
panelnih podatkov. Panelni podatki znotraj metode DEA ne omogoča-
jo tako širokega nabora pristopov, kot je to značilno pri ocenjevanju mer
učinkovitosti s pomočjo metode SFA. Nekatere prednosti uporabe pa-
nelnih podatkov pri metodi SFA lahko uporabimo tudi znotraj meto-
de DEA. Te prednosti so natančno opredelili Fried, Lovell in Schmidt
(2008). Panelni podatki nam omogočajo oblikovanje skupnega vzorca, ki
ga imenujemo tudi združeni vzorec opazovanih enot za sprejemanje po-
slovnih odločitev. Ta nam nato omogoča, da opredelimo eno množico in
mejo proizvodnih možnosti. V primeru, ko panel zajema dolgo časovno
obdobje, pa ta pristop ni primeren, saj se predpostavlja, da se meja proiz
vodnih možnosti, ki predstavlja najučinkovitejše kombinacije inputov in
outputov, v času ne spreminja. Pri tem je glavna prednost omenjenega pri-
stopa, da za vsako enoto za sprejemanje poslovnih odločitev lahko izraču-
vah in primerjavah učinkovitosti izvajalcev na sekundarni ravni zdra-
vstvene dejavnosti ter izvajalcev na primarni ravni zdravstvene dejavnosti
(Dash, Vaishnavi in Muraleedharan 2010).
V raziskavah je mogoče zaslediti predvsem dva pristopa merjenja
učinkovitosti na podlagi metode DEA. Prvi pristop je k inputom usmer-
jen pristop, ki meri učinkovitost izvajalcev na način, da minimira inpu-
te za doseganje danega obsega outputa. Drugi pristop pa je k outputom
usmerjen pristop merjenja učinkovitosti, ki meri učinkovitost tako, da
maksimira output ob danih inputih (Coelli idr. 2005). Na podlagi osnov-
nega modela metode podatkovne ovojnice so se razvili tudi različni pris-
topi, ki pa se med seboj razlikujejo glede na predpostavko o uporabljeni
tehnologiji in glede na predpostavko o donosih obsega (Rouse, Harri-
46 son in Chen 2010). Najpogostejši modeli donosov obsega so modeli kon-
stantnih donosov obsega, ki so jih pri preučevanju učinkovitosti v svoji
študiji prvi uporabili Charnes, Cooper in Rhodes (1978). Poznamo tudi
še drugo skupino donosov obsega, to so variabilni donosi obsega, ki jih
je v svoji študiji prvi uporabil Afriat (1972). Variabilni donosi obsega so
se kasneje uveljavili na podlagi študije Bankerja, Charnesa in Cooper-
ja (1984). Poznamo pa še modele ne-naraščajočih donosov obsega in mo-
dele ne-upadajočih donosov obsega (Zhu 2003). Natančnejše so oba pri-
stopa merjenja učinkovitosti metodološko opisali tudi Cooper, Seiford in
Zhu (2004), C. Daraio in Simar (2007), Thanassoulis, M. C. S. Portela in
Despić (2008).
S predstavljenimi modeli metode DEA lahko na eni strani izračuna-
mo mere tehnične, alokacijske in stroškovne oziroma ekonomske učinko-
vitosti na podlagi presečnih podatkov, na drugi strani pa tudi na podlagi
panelnih podatkov. Panelni podatki znotraj metode DEA ne omogoča-
jo tako širokega nabora pristopov, kot je to značilno pri ocenjevanju mer
učinkovitosti s pomočjo metode SFA. Nekatere prednosti uporabe pa-
nelnih podatkov pri metodi SFA lahko uporabimo tudi znotraj meto-
de DEA. Te prednosti so natančno opredelili Fried, Lovell in Schmidt
(2008). Panelni podatki nam omogočajo oblikovanje skupnega vzorca, ki
ga imenujemo tudi združeni vzorec opazovanih enot za sprejemanje po-
slovnih odločitev. Ta nam nato omogoča, da opredelimo eno množico in
mejo proizvodnih možnosti. V primeru, ko panel zajema dolgo časovno
obdobje, pa ta pristop ni primeren, saj se predpostavlja, da se meja proiz
vodnih možnosti, ki predstavlja najučinkovitejše kombinacije inputov in
outputov, v času ne spreminja. Pri tem je glavna prednost omenjenega pri-
stopa, da za vsako enoto za sprejemanje poslovnih odločitev lahko izraču-
