Page 49 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 49
Učinkovitost izvajalcev zdravstvene dejavnosti 49
bolnišnic temeljijo na naslednjih merilih: prvič – na lastništvu bolnišnic,
torej glede na to, ali so bolnišnice javne ali zasebne; drugič – na statu-
su bolnišnice, to pomeni, da med seboj razlikujejo mestne in podeželske
bolnišnice; tretjič – na številu opravljenih storitev oziroma glede na to,
kolikšno število zdravstvenih storitev opravijo bolnišnice.
Zuckerman, Hadley in L. Iezzoni (1994) so uporabili presečni mo-
del stohastične mejne analize za izpeljavo posebne mere neučinkovitosti
bolnišnic. Avtorji so ugotovili, da spodbujanje učinkovitosti, ki omogoča
nagrajevanje bolnišnic, ki so sposobne proizvajati skladno z minimalnimi
stroški, in kaznovanje tistih, ki imajo dejanske stroške višje od minimal-
nih, omogoča doseganje višje ravni učinkovitosti poslovanja bolnišnic.
Veliko zanimanje med raziskovalci je povzročilo vprašanje, koliko pri-
hrankov lahko ustvarimo z zmanjševanjem neučinkovitosti bolnišnic. V
tej luči so preučevali učinkovitost bolnišnic številni avtorji, in sicer Linna
(1998) na primeru finskih bolnišnic ter Prior in M. Solà (2000) na prime-
ru španskih bolnišnic. R. Jacobs (2001) je v svoji študiji na primeru bri-
tanskih bolnišnic prav tako pokazala, da lahko z zmanjševanjem neučin-
kovitosti ustvarimo pomembne prihranke. Podobno navajajo tudi Li in
Rosenman (2001) ter Rosko (2001), ki so preučevali učinkovitost ameriš-
kih bolnišnic, Blank in E. Eggink (2004) pa sta z metodo SFA preučevala
učinkovitost nizozemskih splošnih bolnišnic.
Večina novejših študij, ki uporabljajo metodo SFA, se nanaša na ame-
riške bolnišnice. M. E. Deily in N. L. McKay (2006) sta v svoji študiji pre-
učevali kakovost zdravstvene obravnave preko umrljivosti bolnikov v po-
vezavi z učinkovitostjo bolnišnic. Povprečno učinkovitost bolnišnic sta
izračunali s pomočjo hibridne funkcije za ameriške bolnišnice, ki zagota-
vljajo akutno obravnavo bolnikov. Ugotovili sta, da je povprečna učinko-
vitost bolnišnic znašala 0,87. S. Yaisawarng in Burgess (2006) sta preuče-
vala odnos med učinkovitostjo in dostopnostjo ter kakovostjo izvajalcev
zdravstvenih storitev. Ugotovila sta, da povprečna učinkovitost bolnišnic
znotraj opazovanega vzorca znaša 0,97. Rosko (2004) je v svoji študiji s po-
močjo metode SFA prav tako preučeval vpliv kakovosti na učinkovitost
bolnišnic, vendar je ugotovil, da ima kakovost minimalen vpliv na učin-
kovitost izvajalcev zdravstvene dejavnosti. McKay, M. E. Deily in Dorner
(2003) so ocenil učinkovitost ameriških bolnišnic na zelo velikem vzor-
cu. Učinkovitost so preučevali pri 4.075 ameriških bolnišnicah. Ugotovi-
li so, da so najučinkovitejše tiste bolnišnice, ki imajo nepridobiten značaj,
njihova povprečna mera učinkovitosti je znašala 0,86, sledijo javne bol-
nišnice, pri katerih je povprečna mera učinkovitosti znašala 0,85, in nato
še bolnišnice s pridobitnim značajem, pri katerih je bila povprečna mera
učinkovitosti 0,84.
bolnišnic temeljijo na naslednjih merilih: prvič – na lastništvu bolnišnic,
torej glede na to, ali so bolnišnice javne ali zasebne; drugič – na statu-
su bolnišnice, to pomeni, da med seboj razlikujejo mestne in podeželske
bolnišnice; tretjič – na številu opravljenih storitev oziroma glede na to,
kolikšno število zdravstvenih storitev opravijo bolnišnice.
Zuckerman, Hadley in L. Iezzoni (1994) so uporabili presečni mo-
del stohastične mejne analize za izpeljavo posebne mere neučinkovitosti
bolnišnic. Avtorji so ugotovili, da spodbujanje učinkovitosti, ki omogoča
nagrajevanje bolnišnic, ki so sposobne proizvajati skladno z minimalnimi
stroški, in kaznovanje tistih, ki imajo dejanske stroške višje od minimal-
nih, omogoča doseganje višje ravni učinkovitosti poslovanja bolnišnic.
Veliko zanimanje med raziskovalci je povzročilo vprašanje, koliko pri-
hrankov lahko ustvarimo z zmanjševanjem neučinkovitosti bolnišnic. V
tej luči so preučevali učinkovitost bolnišnic številni avtorji, in sicer Linna
(1998) na primeru finskih bolnišnic ter Prior in M. Solà (2000) na prime-
ru španskih bolnišnic. R. Jacobs (2001) je v svoji študiji na primeru bri-
tanskih bolnišnic prav tako pokazala, da lahko z zmanjševanjem neučin-
kovitosti ustvarimo pomembne prihranke. Podobno navajajo tudi Li in
Rosenman (2001) ter Rosko (2001), ki so preučevali učinkovitost ameriš-
kih bolnišnic, Blank in E. Eggink (2004) pa sta z metodo SFA preučevala
učinkovitost nizozemskih splošnih bolnišnic.
Večina novejših študij, ki uporabljajo metodo SFA, se nanaša na ame-
riške bolnišnice. M. E. Deily in N. L. McKay (2006) sta v svoji študiji pre-
učevali kakovost zdravstvene obravnave preko umrljivosti bolnikov v po-
vezavi z učinkovitostjo bolnišnic. Povprečno učinkovitost bolnišnic sta
izračunali s pomočjo hibridne funkcije za ameriške bolnišnice, ki zagota-
vljajo akutno obravnavo bolnikov. Ugotovili sta, da je povprečna učinko-
vitost bolnišnic znašala 0,87. S. Yaisawarng in Burgess (2006) sta preuče-
vala odnos med učinkovitostjo in dostopnostjo ter kakovostjo izvajalcev
zdravstvenih storitev. Ugotovila sta, da povprečna učinkovitost bolnišnic
znotraj opazovanega vzorca znaša 0,97. Rosko (2004) je v svoji študiji s po-
močjo metode SFA prav tako preučeval vpliv kakovosti na učinkovitost
bolnišnic, vendar je ugotovil, da ima kakovost minimalen vpliv na učin-
kovitost izvajalcev zdravstvene dejavnosti. McKay, M. E. Deily in Dorner
(2003) so ocenil učinkovitost ameriških bolnišnic na zelo velikem vzor-
cu. Učinkovitost so preučevali pri 4.075 ameriških bolnišnicah. Ugotovi-
li so, da so najučinkovitejše tiste bolnišnice, ki imajo nepridobiten značaj,
njihova povprečna mera učinkovitosti je znašala 0,86, sledijo javne bol-
nišnice, pri katerih je povprečna mera učinkovitosti znašala 0,85, in nato
še bolnišnice s pridobitnim značajem, pri katerih je bila povprečna mera
učinkovitosti 0,84.
