Page 50 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 50
Mreža slovenskih splošnih bolnišnic
Linna, Häkkinen in Magnussen (2006) so ugotavljali učinkovitost
finskih bolnišnic, ki so jih primerjali tudi z norveškimi bolnišnicami.
B. Gannon (2005) je preučeval učinkovitost bolnišnic z uporabo različ-
nih funkcijskih oblik. Pri tem je za ocenjevanje mejnih funkcij upora-
bil Cobb-Douglasovo funkcijsko obliko ter translogaritemsko funkcij-
sko obliko. Znotraj opazovanega vzorca, kjer je vključil irske bolnišnice,
je ugotovil visoke stopnje neučinkovitosti. Street (2003) pa je ocenjeval
mere učinkovitosti bolnišnic najprej z metodo SFA, nato pa rezultate pri-
merjal še z rezultati, ki so bili pridobljeni z uporabo popravljene metode
ocenjevanja funkcij s pomočjo metode najmanjših kvadratov. Ugotovil je,
da sta obe metodi približno enako rangirali bolnišnice po njihovi učinko-
vitosti, pri čemer pa je metoda SFA postavila mejno funkcijo učinkovito-
sti bistveno više v primerjavi z metodo najmanjših kvadratov.
50 Metoda DEA je bila na podlagi zgodnjih del Farrella (1957) kasneje
uporabljena tudi v zdravstvu. Za preučevanje učinkovitosti bolnišnic je
prvi to metodo uporabil Nunamaker (1983), ki je preučeval učinkovitost
storitev zdravstvene nege, in Sherman (1984), ki je preučeval učinkovitost
vzorca ameriških bolnišnic. Njegov glavni namen je bil preizkusiti ustre-
znost mejnih modelov, predvsem metode podatkovne ovojnice v času, ki
se je takrat uporabljala na področju zdravstvenega varstva. Od leta 1990
se je znotraj zdravstvene ekonomike pojavil velik interes za merjenje učin-
kovitosti bolnišnic in hkrati tudi za preučevanje dejavnikov učinkovito-
sti bolnišnic s pomočjo metode DEA. Področje raziskovanja se je razširi-
lo tudi na druga področja zdravstvenega varstva.
Raziskovalci se tako niso več ukvarjali zgolj s preučevanjem bolni-
šnične dejavnosti, ampak so se začeli osredotočati tudi na druga področja
znotraj sistema zdravstvenega varstva. Nyman in Bricker (1989) sta z me-
todo DEA preučevala učinkovitost domov za ostarele, Färe in sodelavci
(1994) so ugotavljali produktivnost švedskih lekarn, Puig-Junoy (1998) je
preučeval učinkovitost enot intenzivne nege, H. Ozgen in Ozcan (2002)
pa sta ocenjevala učinkovitost dializnih centrov. Študije učinkovitosti
bolnišnic so bile sprva usmerjene zgolj na določen tip bolnišnic, na pri-
mer na velike urbane bolnišnice (O‘Neill 1998), ali pa na univerzitetne
bolnišnice, ki opravljajo raziskovalno in razvojno dejavnost (Grosskopf,
Margaritis in Valdmanis 2001). Preučevanja večjega števila bolnišnic so
se lotili šele leta 2004, ko so primerjali tehnično učinkovitosti ameriš-
kih bolnišnic v letu 1998 in tehnično učinkovitost bolnišnic v letu 2001
(Harrison, Coppola in Wakefield 2004).
Kasneje je veliko število avtorjev z metodo DEA preučevalo vpliv
lastnine bolnišnic, velikost bolnišnic, kakovost bolnišnic in podobno na
Linna, Häkkinen in Magnussen (2006) so ugotavljali učinkovitost
finskih bolnišnic, ki so jih primerjali tudi z norveškimi bolnišnicami.
B. Gannon (2005) je preučeval učinkovitost bolnišnic z uporabo različ-
nih funkcijskih oblik. Pri tem je za ocenjevanje mejnih funkcij upora-
bil Cobb-Douglasovo funkcijsko obliko ter translogaritemsko funkcij-
sko obliko. Znotraj opazovanega vzorca, kjer je vključil irske bolnišnice,
je ugotovil visoke stopnje neučinkovitosti. Street (2003) pa je ocenjeval
mere učinkovitosti bolnišnic najprej z metodo SFA, nato pa rezultate pri-
merjal še z rezultati, ki so bili pridobljeni z uporabo popravljene metode
ocenjevanja funkcij s pomočjo metode najmanjših kvadratov. Ugotovil je,
da sta obe metodi približno enako rangirali bolnišnice po njihovi učinko-
vitosti, pri čemer pa je metoda SFA postavila mejno funkcijo učinkovito-
sti bistveno više v primerjavi z metodo najmanjših kvadratov.
50 Metoda DEA je bila na podlagi zgodnjih del Farrella (1957) kasneje
uporabljena tudi v zdravstvu. Za preučevanje učinkovitosti bolnišnic je
prvi to metodo uporabil Nunamaker (1983), ki je preučeval učinkovitost
storitev zdravstvene nege, in Sherman (1984), ki je preučeval učinkovitost
vzorca ameriških bolnišnic. Njegov glavni namen je bil preizkusiti ustre-
znost mejnih modelov, predvsem metode podatkovne ovojnice v času, ki
se je takrat uporabljala na področju zdravstvenega varstva. Od leta 1990
se je znotraj zdravstvene ekonomike pojavil velik interes za merjenje učin-
kovitosti bolnišnic in hkrati tudi za preučevanje dejavnikov učinkovito-
sti bolnišnic s pomočjo metode DEA. Področje raziskovanja se je razširi-
lo tudi na druga področja zdravstvenega varstva.
Raziskovalci se tako niso več ukvarjali zgolj s preučevanjem bolni-
šnične dejavnosti, ampak so se začeli osredotočati tudi na druga področja
znotraj sistema zdravstvenega varstva. Nyman in Bricker (1989) sta z me-
todo DEA preučevala učinkovitost domov za ostarele, Färe in sodelavci
(1994) so ugotavljali produktivnost švedskih lekarn, Puig-Junoy (1998) je
preučeval učinkovitost enot intenzivne nege, H. Ozgen in Ozcan (2002)
pa sta ocenjevala učinkovitost dializnih centrov. Študije učinkovitosti
bolnišnic so bile sprva usmerjene zgolj na določen tip bolnišnic, na pri-
mer na velike urbane bolnišnice (O‘Neill 1998), ali pa na univerzitetne
bolnišnice, ki opravljajo raziskovalno in razvojno dejavnost (Grosskopf,
Margaritis in Valdmanis 2001). Preučevanja večjega števila bolnišnic so
se lotili šele leta 2004, ko so primerjali tehnično učinkovitosti ameriš-
kih bolnišnic v letu 1998 in tehnično učinkovitost bolnišnic v letu 2001
(Harrison, Coppola in Wakefield 2004).
Kasneje je veliko število avtorjev z metodo DEA preučevalo vpliv
lastnine bolnišnic, velikost bolnišnic, kakovost bolnišnic in podobno na
