Page 26 - Lesjak, Miha, Marijana Sikošek, Simon Kerma. Ur. 2020. Tematski turizem: teoretični in aplikativni primeru oblik turizma v svetu in Sloveniji. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 26
Irena Weber, Katja Hrobat Virloget in Aleš Gacˇnik
gnaini, 2004, str. 40–41). »Zamrznjene« skupnosti ne obstajajo. Pred-
nost tradicije pomeni stalno proizvajanje, spreminjanje in prilagaja-
nje sodobnemu življenju, da bi ostala pomenljiva za cˇlane skupnosti.
Vcˇasih tradicije tudi izginejo, predvsem takrat, ko izgubijo pomen za
ljudi in utrjevanje skupinske identitete. Zato je potrebno opustiti tri
stereotipe o tradiciji: da nima nicˇ s sedanjostjo, da naj bi jo ljudje
sprejemali zgolj pasivno in da naj bi bila zgolj prenos preteklosti v
sedanjost v poskusu iztrganja pozabi (Sims in Stephens, 2005; Len-
clud, 2004).
Ker je tradicija ves cˇas podvržena spremembam, je avtenticˇno
nemogocˇe definirati. Potrebo po iskanju avtenticˇnosti je porodila
modernizacija z odtujitvijo cˇloveka od številnih družbenih vrednot,
dela, narave, humanosti, kolektivnosti, lokalnosti, tradicionalnosti.
26 Najbolj se to izraža v turizmu, kjer avtenticˇnost implicira tradicio-
nalno kulturo, obcˇutek izvirnosti, dejanskosti in enkratnosti (Poljak
Istenicˇ, 2013, str. 106). V turizmu se avtenticˇnost prezentacije dedišcˇi-
ne meri po treh osnovnih merilih: cˇasu, kraju in družbenemu okolju
(oziroma lokalnosti) predstavljene kulturne oblike. Za neavtenticˇne
prezentacije veljajo cˇasovna (npr. pustne prireditve poleti), krajev-
na (npr. kurenti v Piranu, Kopru, Planici) in družbena (npr. kmecˇka
»ohcet« v mestnem okolju).
Tudi pri trženju avtenticˇnosti v turizmu ali avtenticˇnosti v mar-
ketinški strategiji gre za proces komodifikacije. Strokovnjaki se za-
vedajo, da pri tem ne gre za nekaj nespremenjenega, nedotaknjene-
ga iz roda v rod, temvecˇ kvecˇjemu za bolj ali manj »pristen ponare-
dek«, bolj ali manj popolno simulacijo necˇesa drugega (Grafenauer,
2009, str. 12–13). Na turisticˇne prostore se gleda kot na odrom podob-
ne kraje, kjer turist izkusi »avtenticˇnost«. Ko gostitelj skuša narediti
svojo kulturo mikavno za turista, jo spremeni, zato temu pravimo
»uprizorjena avtenticˇnost«. Ko kultura postane objekt turizma, se se-
gmentira in locˇi od »domacˇe« kulture, se njena »avra avtenticˇnosti«
zmanjša. Nekateri avtorji govorijo tudi o »avtenticˇni iluziji«. Nesnov-
na dedišcˇina namrecˇ avtenticˇnosti nima. Njeno konstanto poustvar-
janje, razlicˇno apliciranje, spremenljivost pomena, spremenjeno iz-
vajanje skozi cˇas je v nasprotju s tem, kar se dojema kot avtenticˇno
– kot ukoreninjeno, zvesto, fiksirano. Nekateri predlagajo opustitev
termina avtenticˇnosti, saj se ne more nanašati na natancˇno repre-
zentacijo preteklosti, temvecˇ na podobo, ki jo proizvajajo nostalgicˇ-
ne prakse in industrija dedišcˇine. Drugi avtorji pa zagovarjajo pojem,
gnaini, 2004, str. 40–41). »Zamrznjene« skupnosti ne obstajajo. Pred-
nost tradicije pomeni stalno proizvajanje, spreminjanje in prilagaja-
nje sodobnemu življenju, da bi ostala pomenljiva za cˇlane skupnosti.
Vcˇasih tradicije tudi izginejo, predvsem takrat, ko izgubijo pomen za
ljudi in utrjevanje skupinske identitete. Zato je potrebno opustiti tri
stereotipe o tradiciji: da nima nicˇ s sedanjostjo, da naj bi jo ljudje
sprejemali zgolj pasivno in da naj bi bila zgolj prenos preteklosti v
sedanjost v poskusu iztrganja pozabi (Sims in Stephens, 2005; Len-
clud, 2004).
Ker je tradicija ves cˇas podvržena spremembam, je avtenticˇno
nemogocˇe definirati. Potrebo po iskanju avtenticˇnosti je porodila
modernizacija z odtujitvijo cˇloveka od številnih družbenih vrednot,
dela, narave, humanosti, kolektivnosti, lokalnosti, tradicionalnosti.
26 Najbolj se to izraža v turizmu, kjer avtenticˇnost implicira tradicio-
nalno kulturo, obcˇutek izvirnosti, dejanskosti in enkratnosti (Poljak
Istenicˇ, 2013, str. 106). V turizmu se avtenticˇnost prezentacije dedišcˇi-
ne meri po treh osnovnih merilih: cˇasu, kraju in družbenemu okolju
(oziroma lokalnosti) predstavljene kulturne oblike. Za neavtenticˇne
prezentacije veljajo cˇasovna (npr. pustne prireditve poleti), krajev-
na (npr. kurenti v Piranu, Kopru, Planici) in družbena (npr. kmecˇka
»ohcet« v mestnem okolju).
Tudi pri trženju avtenticˇnosti v turizmu ali avtenticˇnosti v mar-
ketinški strategiji gre za proces komodifikacije. Strokovnjaki se za-
vedajo, da pri tem ne gre za nekaj nespremenjenega, nedotaknjene-
ga iz roda v rod, temvecˇ kvecˇjemu za bolj ali manj »pristen ponare-
dek«, bolj ali manj popolno simulacijo necˇesa drugega (Grafenauer,
2009, str. 12–13). Na turisticˇne prostore se gleda kot na odrom podob-
ne kraje, kjer turist izkusi »avtenticˇnost«. Ko gostitelj skuša narediti
svojo kulturo mikavno za turista, jo spremeni, zato temu pravimo
»uprizorjena avtenticˇnost«. Ko kultura postane objekt turizma, se se-
gmentira in locˇi od »domacˇe« kulture, se njena »avra avtenticˇnosti«
zmanjša. Nekateri avtorji govorijo tudi o »avtenticˇni iluziji«. Nesnov-
na dedišcˇina namrecˇ avtenticˇnosti nima. Njeno konstanto poustvar-
janje, razlicˇno apliciranje, spremenljivost pomena, spremenjeno iz-
vajanje skozi cˇas je v nasprotju s tem, kar se dojema kot avtenticˇno
– kot ukoreninjeno, zvesto, fiksirano. Nekateri predlagajo opustitev
termina avtenticˇnosti, saj se ne more nanašati na natancˇno repre-
zentacijo preteklosti, temvecˇ na podobo, ki jo proizvajajo nostalgicˇ-
ne prakse in industrija dedišcˇine. Drugi avtorji pa zagovarjajo pojem,
