Page 183 - Pucihar, Ilonka. 2023. Moj prijatelj klavir za učitelje: koncepti, veščine in strategije pouka klavirja. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 183
koncepti in veščine učenja klavirja
spešuje. Ko se trilčki pojavijo v repertoarju, se sprva lahko igra le minimal-
no število tonov trilčka in se jih nato postopno dodaja. V začetnem branju
skladbe, da se ohranja tempo, lahko učenec trilček nadomesti z igranjem
sozvočnih sekund – za trilček štirih šestnajstink dve sozvočni sekundi v os-
minkah, nato za trilček osmih dvaintridesetink, štiri sozvočne sekunde v
šestnajstinkah. Ko to obvlada, pa doda ustrezno izvedbo trilčka.
V zahtevnejšem repertoarju se srečamo še z nekaterimi posebnimi
oblikami trilčkov (Zlatar, 1982): dvojni trilček (primer je Chopinova terčna
Etuda op. 25, št. 6), ki vsebuje podobne težave kot igranje sozvočnih inter-
valov legato. V veliko pomoč je najti najustreznejši prstni red. Trilček se
lahko razdeli med obe roki in igra martelatto. S tem se pridobi večja zvoč-
nost, briljantnost in jasen ritem. Če je mogoče, se na ta način izvaja tudi
dvojni trilček. Nato pa je še melodija in trilček v isti roki, ki se običajno iz-
vaja tako, da se na ton melodije izpusti ton trilčka; primer je Beethovnova
Sonata v C-duru, op. 53.
Repeticije pomenijo ponavljanje enega tona, intervala ali akorda in lah-
ko kot ponavljajoča se dejavnost predstavljajo fizični stres. Repeticije enega
tona je možno izvesti z menjavanjem prstov ali z istim prstom. Slednjemu
pravi Zlatar (1982) vibrato, pri katerem se prst giblje med dnom in površi-
no tipke, gibanje pa vodi roka, ki vibrira. Najočitnejši je gib podlakti, ki pa
se manjša, če se hitrost vibrata veča. Roka, zapestje in rama morajo biti ob
tem svobodni. Ta tehnika omogoča subtilnejše dinamično in agogično ni-
ansiranje ter tudi nenadne dinamične spremembe – npr. subito f. Vendar pa
lahko povzroča več napetosti kot igranje z menjavanjem prstov. Slednje je
primernejše za hiter tempo in daljše repeticije. Menjavanje prstov večino-
ma zmanjša napetost in prispeva k tonski ter ritmični izenačenosti. Prstni
red je odvisen od ritmičnega poudarka; za repeticije osmink uporabimo
prstni red 2-1-2-1- …, za osminske triole 3-2-1-3-2-1- …, za šestnajstinke 4-3-
2-1-4-3-2-1- … Ob tem se roka giba horizontalno; za desno roko s prstnim
redom 4-3-2-1 rahlo proti desni, da posameznemu prstu pomaga pri posta-
vitvi neposredno nad tipko in ob tem obdrži izravnano linijo s podlaktjo
ter sproščenost. Na prvi ton nove skupine se ponovno prosto spusti. Prsti
igrajo z rahlim pritegovanjem prstnih blazinic proti dlani, kot pri prstnem
staccatu, in ne zapustijo površine tipke. Hitre repeticije vadimo s postop-
nim dodajanjem tonov; začnemo z dvema, s tremi, štirimi in nadaljujemo
do vseh tonov repeticije.
181
spešuje. Ko se trilčki pojavijo v repertoarju, se sprva lahko igra le minimal-
no število tonov trilčka in se jih nato postopno dodaja. V začetnem branju
skladbe, da se ohranja tempo, lahko učenec trilček nadomesti z igranjem
sozvočnih sekund – za trilček štirih šestnajstink dve sozvočni sekundi v os-
minkah, nato za trilček osmih dvaintridesetink, štiri sozvočne sekunde v
šestnajstinkah. Ko to obvlada, pa doda ustrezno izvedbo trilčka.
V zahtevnejšem repertoarju se srečamo še z nekaterimi posebnimi
oblikami trilčkov (Zlatar, 1982): dvojni trilček (primer je Chopinova terčna
Etuda op. 25, št. 6), ki vsebuje podobne težave kot igranje sozvočnih inter-
valov legato. V veliko pomoč je najti najustreznejši prstni red. Trilček se
lahko razdeli med obe roki in igra martelatto. S tem se pridobi večja zvoč-
nost, briljantnost in jasen ritem. Če je mogoče, se na ta način izvaja tudi
dvojni trilček. Nato pa je še melodija in trilček v isti roki, ki se običajno iz-
vaja tako, da se na ton melodije izpusti ton trilčka; primer je Beethovnova
Sonata v C-duru, op. 53.
Repeticije pomenijo ponavljanje enega tona, intervala ali akorda in lah-
ko kot ponavljajoča se dejavnost predstavljajo fizični stres. Repeticije enega
tona je možno izvesti z menjavanjem prstov ali z istim prstom. Slednjemu
pravi Zlatar (1982) vibrato, pri katerem se prst giblje med dnom in površi-
no tipke, gibanje pa vodi roka, ki vibrira. Najočitnejši je gib podlakti, ki pa
se manjša, če se hitrost vibrata veča. Roka, zapestje in rama morajo biti ob
tem svobodni. Ta tehnika omogoča subtilnejše dinamično in agogično ni-
ansiranje ter tudi nenadne dinamične spremembe – npr. subito f. Vendar pa
lahko povzroča več napetosti kot igranje z menjavanjem prstov. Slednje je
primernejše za hiter tempo in daljše repeticije. Menjavanje prstov večino-
ma zmanjša napetost in prispeva k tonski ter ritmični izenačenosti. Prstni
red je odvisen od ritmičnega poudarka; za repeticije osmink uporabimo
prstni red 2-1-2-1- …, za osminske triole 3-2-1-3-2-1- …, za šestnajstinke 4-3-
2-1-4-3-2-1- … Ob tem se roka giba horizontalno; za desno roko s prstnim
redom 4-3-2-1 rahlo proti desni, da posameznemu prstu pomaga pri posta-
vitvi neposredno nad tipko in ob tem obdrži izravnano linijo s podlaktjo
ter sproščenost. Na prvi ton nove skupine se ponovno prosto spusti. Prsti
igrajo z rahlim pritegovanjem prstnih blazinic proti dlani, kot pri prstnem
staccatu, in ne zapustijo površine tipke. Hitre repeticije vadimo s postop-
nim dodajanjem tonov; začnemo z dvema, s tremi, štirimi in nadaljujemo
do vseh tonov repeticije.
181
