Page 198 - Pucihar, Ilonka. 2023. Moj prijatelj klavir za učitelje: koncepti, veščine in strategije pouka klavirja. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 198
moj pr ijatelj klavir za učitelje: koncepti, veščine in str ategije pouk a klavirja
roka pa so izbiro ustrezne artikulacije prepuščali izvajalcu. Vendar pa tudi
v obdobju klasicizma artikulacija ni zmeraj eksplicitna; ker je bila notacija
za legato bolj ali manj nova, je zelo verjetno, da so skladatelji oznake lega-
to prevzeli iz godalnega lokovanja (Agay, 2004). Agay (2004) navaja primer
Mozartove sonate, v kateri prva dva takta (podobno kot tudi tretji in četr-
ti) tvorita frazo legato in bi bilo pretirano ločevanje, kot kažejo Mozartovi
loki, neprimerno.
Primer 76: Sonata v C-duru, K. 545, 2. stavek, takt št. 1-4,
W. A. Mozart
Andante œ™ œ œ Œ œ™ œ œ œ œ œ#œ œ™ œ œ Œ µ
+ ˙ œ œ œ œ
Oznake za legato so raznolike in nekonsistentne. Pogosto je označen z
lokom, vendar ima ta oznaka tudi druge pomene. Včasih je zapisano tudi
sempre legato. Vendar pa lahko tudi oznake, kot sta dolce ali cantabile, im-
plicitno vključujejo igranje legato. Včasih pa ni nobene oznake. Prav tako
je razpon načinov izvajanja legata zelo širok. Izvajalec mora iskati najučin-
kovitejše načine. Sinn (2013) navaja dva primera različnih načinov izvaja-
nja legata:
– Pri Mozartovi sonati v primeru 79 bi »preobilen« legato zameglil
svežino otvoritvene fraze. Toni, ki so komaj povezani, bodo bolje
komunicirali ognjevito in briljantno naravo tega dela.
– Medtem pa bi začetek stavka Beethovnove sonate v primeru 80
zvenel neprimerno, če toni ne bi bili ne samo zelo dobro poveza-
ni, temveč se občasno tudi prekrivali. Beethoven to nakaže s skrb-
no notiranim prstnim pedalom v basovi liniji in z uporabo besede
grazioso pri oznaki za tempo. Četudi gre v obeh primerih za igra-
nje legato, pa razliki kažeta na širok spekter igranja »vezano«.
Primer 77: Sonata v F-duru, K. 322, 3. stavek, takt št. 1-3,
W. A. Mozart
Allegro œasœsaœi œ b œ œ #œ œ œ œ œ œ œ œ œ œ œ œnœ œ œ œ œ œ#œ œ œ œ œr
& b68 ≈ œn µ
f
196
roka pa so izbiro ustrezne artikulacije prepuščali izvajalcu. Vendar pa tudi
v obdobju klasicizma artikulacija ni zmeraj eksplicitna; ker je bila notacija
za legato bolj ali manj nova, je zelo verjetno, da so skladatelji oznake lega-
to prevzeli iz godalnega lokovanja (Agay, 2004). Agay (2004) navaja primer
Mozartove sonate, v kateri prva dva takta (podobno kot tudi tretji in četr-
ti) tvorita frazo legato in bi bilo pretirano ločevanje, kot kažejo Mozartovi
loki, neprimerno.
Primer 76: Sonata v C-duru, K. 545, 2. stavek, takt št. 1-4,
W. A. Mozart
Andante œ™ œ œ Œ œ™ œ œ œ œ œ#œ œ™ œ œ Œ µ
+ ˙ œ œ œ œ
Oznake za legato so raznolike in nekonsistentne. Pogosto je označen z
lokom, vendar ima ta oznaka tudi druge pomene. Včasih je zapisano tudi
sempre legato. Vendar pa lahko tudi oznake, kot sta dolce ali cantabile, im-
plicitno vključujejo igranje legato. Včasih pa ni nobene oznake. Prav tako
je razpon načinov izvajanja legata zelo širok. Izvajalec mora iskati najučin-
kovitejše načine. Sinn (2013) navaja dva primera različnih načinov izvaja-
nja legata:
– Pri Mozartovi sonati v primeru 79 bi »preobilen« legato zameglil
svežino otvoritvene fraze. Toni, ki so komaj povezani, bodo bolje
komunicirali ognjevito in briljantno naravo tega dela.
– Medtem pa bi začetek stavka Beethovnove sonate v primeru 80
zvenel neprimerno, če toni ne bi bili ne samo zelo dobro poveza-
ni, temveč se občasno tudi prekrivali. Beethoven to nakaže s skrb-
no notiranim prstnim pedalom v basovi liniji in z uporabo besede
grazioso pri oznaki za tempo. Četudi gre v obeh primerih za igra-
nje legato, pa razliki kažeta na širok spekter igranja »vezano«.
Primer 77: Sonata v F-duru, K. 322, 3. stavek, takt št. 1-3,
W. A. Mozart
Allegro œasœsaœi œ b œ œ #œ œ œ œ œ œ œ œ œ œ œ œnœ œ œ œ œ œ#œ œ œ œ œr
& b68 ≈ œn µ
f
196
