Page 87 - Pucihar, Ilonka. 2023. Moj prijatelj klavir za učitelje: koncepti, veščine in strategije pouka klavirja. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 87
koncepti in veščine učenja klavirja
– Igra takt s triolo v skladbi in ga transponira, si zamisli variacije ali
ga uporabi kot motiv za lastno skladbo ali improvizacijo.
Raznolike dejavnosti naredijo učne ure zanimive, koncepte pa utrdi-
jo. To učencem pomaga, da kar so usvojili na učni uri, nato prenesejo v do-
mače vadenje.
Kljub pozorni pripravi in predstavitvi skladbe pa do napak prihaja.
Učencem pomagamo, da pozorno poslušajo in čim samostojneje odkriva-
jo svoje napake ter vrednotijo svoje igranje; dodatne zamisli za spodbu-
janje samovrednotenja, ki krepi slušne veščine, so podane v naslednjem
podpoglavju.
5.1 Slušne veščine
Pomembno je, da učenci začnejo s slušno predstavo zvoka in glasbe, pre-
den začnejo brati notni zapis. Igranje po posluhu jim omogoča, da že od
samega začetka igrajo, izvajajo glasbo in doživljajo veselje ob svojem mu-
ziciranju. Razvijajo osnovni fizični občutek za igranje klavirja, raziskujejo
raznolikost tonskega oblikovanja, uporabljajo dinamiko, raznolike ritmič-
no-melodične vzorce, tempe … Gre torej za razvijanje slušnega, vizualnega
in taktilnega občutka klaviature in s tem boljšega obvladovanja inštrumen-
ta. Razvija se notranje poslušanje, ki je osnova avtentične muzikalnosti.
Učenci pogosto igrajo ritmično natančneje in tudi muzikalneje, če igrajo
brez branja notnega zapisa. Tudi drži telesa, ustreznim gibom, poziciji rok
in prstov je možno posvetiti še več pozornosti, če se ni potrebno ukvarja-
ti z branjem.
Mnogi vrhunski klasični pianisti in pedagogi, med njimi Neuhaus
(2002), primarno vlogo pripisujejo notranjemu slišanju, ki vodi k organ-
ski celoti: kar vidim – slišim – igram. Če je notranje slišanje jasno, potem
je tudi lažje izbrati tehnična sredstva, ki do tega jasnega cilja pripeljejo ali
vsaj vodijo čim bližje; tehnika je tako orodje za izražanje skozi glasbo in ni
sama sebi namen. O notranjem slišanju kot pomembnem segmentu avdia-
cije piše tudi Gordon (1999) v svoji Teoriji učenja glasbe in ob konceptual-
nem učenju poudarja igranje po posluhu. Prav tako pa je igranje po poslu-
hu izhodišče koncepta, ki ga je uveljavil Suzuki (1993). Po njegovi metodi
učenec najprej posluša in gleda učitelja, ki zaigra del skladbe, in ga posne-
ma, ne da bi videl notni zapis. Notranje poslušanje in s tem nujnost igra-
nja po posluhu pa zelo poudarja tudi Willems (1987). Notranje poslušanje je
po njegovi definiciji, podobno kot za Gordona, misel, zvočna glasbena idej-
85
– Igra takt s triolo v skladbi in ga transponira, si zamisli variacije ali
ga uporabi kot motiv za lastno skladbo ali improvizacijo.
Raznolike dejavnosti naredijo učne ure zanimive, koncepte pa utrdi-
jo. To učencem pomaga, da kar so usvojili na učni uri, nato prenesejo v do-
mače vadenje.
Kljub pozorni pripravi in predstavitvi skladbe pa do napak prihaja.
Učencem pomagamo, da pozorno poslušajo in čim samostojneje odkriva-
jo svoje napake ter vrednotijo svoje igranje; dodatne zamisli za spodbu-
janje samovrednotenja, ki krepi slušne veščine, so podane v naslednjem
podpoglavju.
5.1 Slušne veščine
Pomembno je, da učenci začnejo s slušno predstavo zvoka in glasbe, pre-
den začnejo brati notni zapis. Igranje po posluhu jim omogoča, da že od
samega začetka igrajo, izvajajo glasbo in doživljajo veselje ob svojem mu-
ziciranju. Razvijajo osnovni fizični občutek za igranje klavirja, raziskujejo
raznolikost tonskega oblikovanja, uporabljajo dinamiko, raznolike ritmič-
no-melodične vzorce, tempe … Gre torej za razvijanje slušnega, vizualnega
in taktilnega občutka klaviature in s tem boljšega obvladovanja inštrumen-
ta. Razvija se notranje poslušanje, ki je osnova avtentične muzikalnosti.
Učenci pogosto igrajo ritmično natančneje in tudi muzikalneje, če igrajo
brez branja notnega zapisa. Tudi drži telesa, ustreznim gibom, poziciji rok
in prstov je možno posvetiti še več pozornosti, če se ni potrebno ukvarja-
ti z branjem.
Mnogi vrhunski klasični pianisti in pedagogi, med njimi Neuhaus
(2002), primarno vlogo pripisujejo notranjemu slišanju, ki vodi k organ-
ski celoti: kar vidim – slišim – igram. Če je notranje slišanje jasno, potem
je tudi lažje izbrati tehnična sredstva, ki do tega jasnega cilja pripeljejo ali
vsaj vodijo čim bližje; tehnika je tako orodje za izražanje skozi glasbo in ni
sama sebi namen. O notranjem slišanju kot pomembnem segmentu avdia-
cije piše tudi Gordon (1999) v svoji Teoriji učenja glasbe in ob konceptual-
nem učenju poudarja igranje po posluhu. Prav tako pa je igranje po poslu-
hu izhodišče koncepta, ki ga je uveljavil Suzuki (1993). Po njegovi metodi
učenec najprej posluša in gleda učitelja, ki zaigra del skladbe, in ga posne-
ma, ne da bi videl notni zapis. Notranje poslušanje in s tem nujnost igra-
nja po posluhu pa zelo poudarja tudi Willems (1987). Notranje poslušanje je
po njegovi definiciji, podobno kot za Gordona, misel, zvočna glasbena idej-
85
