Page 92 - Pucihar, Ilonka. 2023. Moj prijatelj klavir za učitelje: koncepti, veščine in strategije pouka klavirja. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 92
moj pr ijatelj klavir za učitelje: koncepti, veščine in str ategije pouk a klavirja
no. V tem primeru je potrebna presoja, če je morda bolje dovoliti manjša
ritmična razhajanja v znanih skladbah in hkrati poskrbeti, da se ti učen-
ci učijo brati dovolj zapisanih skladb, ki jih ne poznajo, s čimer se učijo na-
tančnega branja not in ritma. Pri učencih, ki pa še nimajo tako dobro raz-
vitega sluha, pa je potrebno več učenja znanih skladb, pesmi po posluhu.
Ustrezno ravnotežje med branjem zapisanih skladb in učenjem po posluhu
je nenehen pomemben izziv.
Slušne veščine krepimo tudi skozi naslednje strategije in dejavnosti:
– Poslušanje posnetkov skladb, kar učencem omogoča pridobiti
slušno predstavo skladbe, izboljšuje branje not zaradi vzpostav-
ljenih povezav med videnim zapisom in slišano izvedbo, učen-
ca seznami z genialnimi interpretacijskimi rešitvami, če gre za
vrhunske posnetke, ter ga spodbudi k trdemu delu in iskanju
lastnih interpretacijskih idej (Mavrič, 2012). Primer: Ob uvaja-
nju nove skladbe učenec za nalogo nekajkrat na dan analitično
posluša posnetek ali različne posnetke (za morebitno primerjavo)
skladbe, pri čemer je pozoren na značaj skladbe, tempo in spre-
membe tempa, artikulacijo, dinamiko, fraziranje, pedalizacijo,
ploska ali hodi ob pulzu ali na prve dobe (taktovski način) ali na
ritmične posebnosti, nariše sliko ali si zamisli zgodbo za inter-
pretacijo. Slišano označi v notni tekst, nato pa še dodatno označi
vse, kar se je odločil uporabiti oziroma mu bo služilo pri izvajanju
skladbe, ali pa odvečno izbriše.
– Poslušanje učiteljeve demonstracije na različne načine: s spre-
membami tempa, dinamike, artikulacije, fraziranja …, kar omo-
goča sprejemanje interpretativnih odločitev, ki temeljijo na sluš-
nem izkustvu.
– Petje z besedilom, s tonskimi imeni ali z zlogi (npr. »la«) zapisanih
skladb pred ali tudi med igranjem.
– Transpozicija preprostih skladb ali njihovih delov in tehničnih
vaj.
– Ponavljanje in izmišljanje ritmično-melodičnih motivov. Učitelj
si izmišlja ritmično-melodične motive z raznoliko dinamiko, ar-
tikulacijo, v različnih tempih …, ki jih učenec ponavlja. Nato na-
logo obrneta in si učenec izmišlja motive za učitelja, ki jih po-
navlja. Tako dobi natančno slušno povratno informacijo o svojem
igranju.
90
no. V tem primeru je potrebna presoja, če je morda bolje dovoliti manjša
ritmična razhajanja v znanih skladbah in hkrati poskrbeti, da se ti učen-
ci učijo brati dovolj zapisanih skladb, ki jih ne poznajo, s čimer se učijo na-
tančnega branja not in ritma. Pri učencih, ki pa še nimajo tako dobro raz-
vitega sluha, pa je potrebno več učenja znanih skladb, pesmi po posluhu.
Ustrezno ravnotežje med branjem zapisanih skladb in učenjem po posluhu
je nenehen pomemben izziv.
Slušne veščine krepimo tudi skozi naslednje strategije in dejavnosti:
– Poslušanje posnetkov skladb, kar učencem omogoča pridobiti
slušno predstavo skladbe, izboljšuje branje not zaradi vzpostav-
ljenih povezav med videnim zapisom in slišano izvedbo, učen-
ca seznami z genialnimi interpretacijskimi rešitvami, če gre za
vrhunske posnetke, ter ga spodbudi k trdemu delu in iskanju
lastnih interpretacijskih idej (Mavrič, 2012). Primer: Ob uvaja-
nju nove skladbe učenec za nalogo nekajkrat na dan analitično
posluša posnetek ali različne posnetke (za morebitno primerjavo)
skladbe, pri čemer je pozoren na značaj skladbe, tempo in spre-
membe tempa, artikulacijo, dinamiko, fraziranje, pedalizacijo,
ploska ali hodi ob pulzu ali na prve dobe (taktovski način) ali na
ritmične posebnosti, nariše sliko ali si zamisli zgodbo za inter-
pretacijo. Slišano označi v notni tekst, nato pa še dodatno označi
vse, kar se je odločil uporabiti oziroma mu bo služilo pri izvajanju
skladbe, ali pa odvečno izbriše.
– Poslušanje učiteljeve demonstracije na različne načine: s spre-
membami tempa, dinamike, artikulacije, fraziranja …, kar omo-
goča sprejemanje interpretativnih odločitev, ki temeljijo na sluš-
nem izkustvu.
– Petje z besedilom, s tonskimi imeni ali z zlogi (npr. »la«) zapisanih
skladb pred ali tudi med igranjem.
– Transpozicija preprostih skladb ali njihovih delov in tehničnih
vaj.
– Ponavljanje in izmišljanje ritmično-melodičnih motivov. Učitelj
si izmišlja ritmično-melodične motive z raznoliko dinamiko, ar-
tikulacijo, v različnih tempih …, ki jih učenec ponavlja. Nato na-
logo obrneta in si učenec izmišlja motive za učitelja, ki jih po-
navlja. Tako dobi natančno slušno povratno informacijo o svojem
igranju.
90
