Page 116 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 116
ksodus«: o tistih, ki odhajajo, tistih, ki ostajajo, in tistih, ki prihajajo
Antonov molk v nadaljevanju odraža njegove neprijetne občutke ob tr-
ditvah, ki niso skladne z nacionalnim kolektivnim spominom, po katerem,
kot navaja v spominih jugoslovanski politik Julij Beltram (1986, 191), »v
Istri ni bilo ne terorja ne zastraševanj, protiitalijanskih izgredov«. Takšni
spomini o posrednem ustrahovanju Italijanov na ulicah niso bili redki, kot
je od drugih slišala tudi Vittoria:
V: Tako je Ðilas rekel leta 1991, da se spominja, da so dobili ukaz, ko
so prišli v Istro, on in Kardelj . . . Narediti tako, da se odstrani največje
možno število Italijanov iz Istre, da se jih odžene na vsak način. Vsa
sredstva so bila dobrodošla, vsa. To sem vam rekla, da so bili študen-
tje iz Pomorskega inštituta organizirani z majhnimi puškami . . .
K: Ne, niste povedali.
V: Ne? Ko so bile vzeti celi razredi iz Pomorskega inštituta, so jih po-
slali na ulice v Piranu ponoči z majhnimi puškami, ki so streljale, pim,
pim, pim, da so udrihali po vratih in kričali: »Italijani, vse vas bomo
pobili, Italijani odidite!« Ljudje, ki so bili že terorizirani od nacionali-
zacije, od vseh teh reči, kaj naredijo? Nekateri od njih niso niti zaprli
vrat, so preprosto odšli.
Navedli smo že spomine politika Milovana Ðilasa, da sta skupaj s Kar-
deljem v Istri organizirala protiitalijansko propagando, prepričevala Itali-
jane, naj odidejo (Gombač 2005, 59–60). Namero ustrahovanja je mogoče
zaznati celo iz prve roke, od tistih, ki so sami izvajali te posredne metode
pritiskov, in sicer najbrž takoj po koncu vojne. Po mojem javnem predava-
nju o »eksodusu« je namreč slovenski domačin iz Istre burno reagiral na
moja javna pričevanja o pritiskih na Italijane s pričanjem o lastnem sode-
lovanju pri njih:
Si ne delamo nobenih iluzij, ker je blo to, kar je sledilo po ’45. Je bilo
v resnici brutalno. Drži, da so se profesorji italijanski izogibali, niso
marali učit slovenščine tiste 2, 3, 4 ure, tako da bi nekako, je pršlo
skupaj. In je prav, da so tiste nagnali [op. italijanske učitelje, ki ni-
so hoteli učiti slovenščine], da so nas pošiljali po ulicah razbijat po
vratih, da naj se skidajo, če nočejo učit se mal slovenščine.
Negativno percepcijo Italijanov gre pripisati jezi in želji po povračilnih
ukrepih slovenskega prebivalstva zaradi fašističnega nasilja, zaradi česar
tudi zgodovinarji opažajo znašanje nekaterih aktivistov nad lokalnim itali-
114
Antonov molk v nadaljevanju odraža njegove neprijetne občutke ob tr-
ditvah, ki niso skladne z nacionalnim kolektivnim spominom, po katerem,
kot navaja v spominih jugoslovanski politik Julij Beltram (1986, 191), »v
Istri ni bilo ne terorja ne zastraševanj, protiitalijanskih izgredov«. Takšni
spomini o posrednem ustrahovanju Italijanov na ulicah niso bili redki, kot
je od drugih slišala tudi Vittoria:
V: Tako je Ðilas rekel leta 1991, da se spominja, da so dobili ukaz, ko
so prišli v Istro, on in Kardelj . . . Narediti tako, da se odstrani največje
možno število Italijanov iz Istre, da se jih odžene na vsak način. Vsa
sredstva so bila dobrodošla, vsa. To sem vam rekla, da so bili študen-
tje iz Pomorskega inštituta organizirani z majhnimi puškami . . .
K: Ne, niste povedali.
V: Ne? Ko so bile vzeti celi razredi iz Pomorskega inštituta, so jih po-
slali na ulice v Piranu ponoči z majhnimi puškami, ki so streljale, pim,
pim, pim, da so udrihali po vratih in kričali: »Italijani, vse vas bomo
pobili, Italijani odidite!« Ljudje, ki so bili že terorizirani od nacionali-
zacije, od vseh teh reči, kaj naredijo? Nekateri od njih niso niti zaprli
vrat, so preprosto odšli.
Navedli smo že spomine politika Milovana Ðilasa, da sta skupaj s Kar-
deljem v Istri organizirala protiitalijansko propagando, prepričevala Itali-
jane, naj odidejo (Gombač 2005, 59–60). Namero ustrahovanja je mogoče
zaznati celo iz prve roke, od tistih, ki so sami izvajali te posredne metode
pritiskov, in sicer najbrž takoj po koncu vojne. Po mojem javnem predava-
nju o »eksodusu« je namreč slovenski domačin iz Istre burno reagiral na
moja javna pričevanja o pritiskih na Italijane s pričanjem o lastnem sode-
lovanju pri njih:
Si ne delamo nobenih iluzij, ker je blo to, kar je sledilo po ’45. Je bilo
v resnici brutalno. Drži, da so se profesorji italijanski izogibali, niso
marali učit slovenščine tiste 2, 3, 4 ure, tako da bi nekako, je pršlo
skupaj. In je prav, da so tiste nagnali [op. italijanske učitelje, ki ni-
so hoteli učiti slovenščine], da so nas pošiljali po ulicah razbijat po
vratih, da naj se skidajo, če nočejo učit se mal slovenščine.
Negativno percepcijo Italijanov gre pripisati jezi in želji po povračilnih
ukrepih slovenskega prebivalstva zaradi fašističnega nasilja, zaradi česar
tudi zgodovinarji opažajo znašanje nekaterih aktivistov nad lokalnim itali-
114
