Page 161 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 161
Slovenski cestni križ kot faktor rekrutiranja pomorskega kadra v naših deželah (1812–1941)
jih itd., pogovori ki so marsikateremu mladeniču preusmerili življenje in
marsikateremu očetu odvzeli precejšnje breme vsakdanjih skrbi. Izročilo
v Senožečah, Planini, Vrhniki, Domžalah, Vranskem, Konjicah, Polskavi,
Škofji Loki, Kranju, Naklem, Radovljici, Tržiču, Borovljah, Vetrinju, v
Grosuplju, Žužemberku, Šentjerneju, Brežicah in drugih krajih ugota-
vlja, da so bili furmani čudoviti pripovedovalci in dobri pevci. Njihovo
pripovedovanje o ladjah, ki so lahko vkrcale na »tisoče ton ali več sto vo-
zov tovora«, o palačah, kjer je delalo več ljudi »kot ima Polskava prebival-
cev«, o jamborih, ki so videti »višji od Šentjernejskega turna« itd., je pri-
tegnilo pozornost mladih. Tako smo lahko na Štajerskem zapisali, da »je
imela mladina večja ušesa od glave«, na Gorenjskem, da »so bila mladi-
no sama ušesa«, na Koroškem, da »so mladini kar vidno rasla ušesa«, na
Notranjskem in Primorskem, da »so se ušesa mladih razširila« ob poslu-
šanju furmanskih zgodb. To je moralo učinkovati. Furmani pa so v za-
ledje prinašali pomorske pesmi. To je učinkovalo na Korošce, ki jim – ka-
kor pravi izročilo v Borovljah in Slovenjem Plajberku – »vsaka melodija
tiči v ušesih že od rojstva«. Toda učinkovalo je tudi na Štajerce, kjer so –
po nekaterih podatkih – ob trgatvi in drugih skupnih delih še do nedav-
na peli pomorske pesmi, ki so drugod po Sloveniji neznane. Pesmi kakor
»Barčica«, »Pojdi z menoj«, »Stoji ob bregu dekle«, »Dekle je pralo srajči-
ci dve« in druge, so s svojo romantiko pritegnile in ljudje so se zamislili.
Spričo tega, da so furmani »slikali vojno mornarico v najlepših barvah«,
da so govorili »o potovanjih po svetu«, o »dohodkih«, ni čudno, da se je
toliko mladine odločilo »tudi videti in poskusiti«. Marsikateri oče, »želeč
svojemu drugo ali tretjerojenemu boljše življenje, se je zamislil«. Od tod
do dogovora s furmanom, da odpelje »mladeniča v Trst«, ni bilo več daleč.
Iz vsega povedanega lahko ugotovimo, da je velika večina mornarjev
s cestnega križa prišla s furmanskih postaj. Toda tu moramo razlikovati
med nekaterimi kraji, ki so si v bistvu podobni, niso pa prispevali »podob-
nega« števila pomorščakov. Kraji, kakor so Radgona, Slovenska Bistrica,
Polskava, deloma Vrhnika, Logatec, Brežice, Žužemberk in Kranj, so dali
sorazmerno veliko mornarjev. To so kraji s preprežnimi postajami, kjer so
nekateri furmani izročili tovor naslednjim voznikom in se vračali z no-
vim tovorom v svojo smer. Preprežne postaje so imele večje število voz-
nikov in konj, vendar niso dale zaslužka »ostalemu« prebivalstvu – razen
gostilničarjem in deloma obrtnikom. Zato tudi večje število mladih, ki so
se odločili iskati kruh drugje – med drugim v mornarici.
161
jih itd., pogovori ki so marsikateremu mladeniču preusmerili življenje in
marsikateremu očetu odvzeli precejšnje breme vsakdanjih skrbi. Izročilo
v Senožečah, Planini, Vrhniki, Domžalah, Vranskem, Konjicah, Polskavi,
Škofji Loki, Kranju, Naklem, Radovljici, Tržiču, Borovljah, Vetrinju, v
Grosuplju, Žužemberku, Šentjerneju, Brežicah in drugih krajih ugota-
vlja, da so bili furmani čudoviti pripovedovalci in dobri pevci. Njihovo
pripovedovanje o ladjah, ki so lahko vkrcale na »tisoče ton ali več sto vo-
zov tovora«, o palačah, kjer je delalo več ljudi »kot ima Polskava prebival-
cev«, o jamborih, ki so videti »višji od Šentjernejskega turna« itd., je pri-
tegnilo pozornost mladih. Tako smo lahko na Štajerskem zapisali, da »je
imela mladina večja ušesa od glave«, na Gorenjskem, da »so bila mladi-
no sama ušesa«, na Koroškem, da »so mladini kar vidno rasla ušesa«, na
Notranjskem in Primorskem, da »so se ušesa mladih razširila« ob poslu-
šanju furmanskih zgodb. To je moralo učinkovati. Furmani pa so v za-
ledje prinašali pomorske pesmi. To je učinkovalo na Korošce, ki jim – ka-
kor pravi izročilo v Borovljah in Slovenjem Plajberku – »vsaka melodija
tiči v ušesih že od rojstva«. Toda učinkovalo je tudi na Štajerce, kjer so –
po nekaterih podatkih – ob trgatvi in drugih skupnih delih še do nedav-
na peli pomorske pesmi, ki so drugod po Sloveniji neznane. Pesmi kakor
»Barčica«, »Pojdi z menoj«, »Stoji ob bregu dekle«, »Dekle je pralo srajči-
ci dve« in druge, so s svojo romantiko pritegnile in ljudje so se zamislili.
Spričo tega, da so furmani »slikali vojno mornarico v najlepših barvah«,
da so govorili »o potovanjih po svetu«, o »dohodkih«, ni čudno, da se je
toliko mladine odločilo »tudi videti in poskusiti«. Marsikateri oče, »želeč
svojemu drugo ali tretjerojenemu boljše življenje, se je zamislil«. Od tod
do dogovora s furmanom, da odpelje »mladeniča v Trst«, ni bilo več daleč.
Iz vsega povedanega lahko ugotovimo, da je velika večina mornarjev
s cestnega križa prišla s furmanskih postaj. Toda tu moramo razlikovati
med nekaterimi kraji, ki so si v bistvu podobni, niso pa prispevali »podob-
nega« števila pomorščakov. Kraji, kakor so Radgona, Slovenska Bistrica,
Polskava, deloma Vrhnika, Logatec, Brežice, Žužemberk in Kranj, so dali
sorazmerno veliko mornarjev. To so kraji s preprežnimi postajami, kjer so
nekateri furmani izročili tovor naslednjim voznikom in se vračali z no-
vim tovorom v svojo smer. Preprežne postaje so imele večje število voz-
nikov in konj, vendar niso dale zaslužka »ostalemu« prebivalstvu – razen
gostilničarjem in deloma obrtnikom. Zato tudi večje število mladih, ki so
se odločili iskati kruh drugje – med drugim v mornarici.
161
