Page 164 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 164
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
Druga komponenta odhoda v pomorstvo je bila pozitivna tradi-
cija. Pomorsko tradicijo smo Slovenci nedvomno dobili od Avstrije. Iz
Avstrije izhajajo tudi prvi slovenski oficirji jugoslovanske vojne mornari-
ce. Pozitivni in negativni. Pozitivni, kakor Metod Koch, ki ga je Narodno
viječe v Zagrebu imenovalo za prvega komandanta nove mornarice že 2.
novembra 1918, kakor Anton Dolenc, ki se je na Krfu boril – žal neuspe-
šno –za priznanje te mornarice, kakor Miroslav Grund in Adolf Mladič, ki
sta že tedaj snovala načrte za jugoslovanske vojnopomorske šole, in kakor
vrsta drugih, ki so se takoj odzvali potrebam po ustanovitvi nove vojne
mornarice, ko je bila avstrijska flota na zahtevo Italije tako krivično raz-
deljena med Antantine sile. Negativni, kakor tisti posamezniki, ki so po
23 letih službe prešli k ustašem. Toda eno je jasno. Kljub temu, da pri obla-
steh ni bil priljubljen, je Metodu Kochu uspelo, da je veliko večino naših
oficirjev in podoficirjev usmeril v delo za jugoslovansko vojno pomorstvo,
»za Jugoslavijo kot skupno domovino Slovencev, Hrvatov in Srbov«, ka-
kor je imel navado reči. Če bi v mornarici kot celoti zavladal Kochov duh,
bi bila njena zgodovina gotovo drugačna.
Jugoslavija je v svojo mornarico sprejela skupno 154 avstrijskih po-
morskih oficirjev. Od tega je bilo 43 Slovencev. Neposredno s slovenske-
ga cestnega križa je bilo 23 od teh prvih oficirjev. Med njimi sta dva bodo-
ča kontraadmirala. Prvi je bil Franc Vučer in Šentjerneja na Dolenjskem,
ki je bil penzioniran leta 1930. Drugi je bil Ivan Kern iz Kranja, ki ga je po-
višal maršal Tito zaradi uspešno izpeljanih akcij v drugi svetovni vojni.
Med temi prvimi oficirji je treba omeniti komodorja Grunda iz Dobrne
kot odličnega oficirja, ki je, žal, prezgodaj umrl. V to skupino spada tudi
kasnejši kapetan bojne ladje Karl Levičnik iz Ljubljane, ki je med naro-
dnoosvobodilno vojno napredoval v generalmajorja. Že imenovani kape-
tan bojne ladje Adolf Mladič iz Krškega je bil organizator in prvi voditelj
vojnopomorske akademije v Dubrovniku. Bil je tudi prvi vzgojitelj novega
vojnopomorskega kadra, tj. tistega kadra, ki je bil leta 1941 izdan in na ka-
terem je kasneje slonela teža junaškega osvobodilnega pohoda od otoka
Visa do Istre in Trsta. Med kasnejše kapetane bojne ladje spadajo Metod
Pirc iz Kranja, ki je na odhodu iz Slovenije v mornarico NOB prehodil naj-
daljšo pot, Bernard Jeločnik in Vladimir Kostanjevec iz Ljubljane, Oskar
Jeglič in Vladimir Andoljšek iz Kranja, Miroslav Štumberger iz Šmarij pri
Jelšah, ki je prišel s celjske gimnazije in je omembe vreden že zato, ker ve-
164
Druga komponenta odhoda v pomorstvo je bila pozitivna tradi-
cija. Pomorsko tradicijo smo Slovenci nedvomno dobili od Avstrije. Iz
Avstrije izhajajo tudi prvi slovenski oficirji jugoslovanske vojne mornari-
ce. Pozitivni in negativni. Pozitivni, kakor Metod Koch, ki ga je Narodno
viječe v Zagrebu imenovalo za prvega komandanta nove mornarice že 2.
novembra 1918, kakor Anton Dolenc, ki se je na Krfu boril – žal neuspe-
šno –za priznanje te mornarice, kakor Miroslav Grund in Adolf Mladič, ki
sta že tedaj snovala načrte za jugoslovanske vojnopomorske šole, in kakor
vrsta drugih, ki so se takoj odzvali potrebam po ustanovitvi nove vojne
mornarice, ko je bila avstrijska flota na zahtevo Italije tako krivično raz-
deljena med Antantine sile. Negativni, kakor tisti posamezniki, ki so po
23 letih službe prešli k ustašem. Toda eno je jasno. Kljub temu, da pri obla-
steh ni bil priljubljen, je Metodu Kochu uspelo, da je veliko večino naših
oficirjev in podoficirjev usmeril v delo za jugoslovansko vojno pomorstvo,
»za Jugoslavijo kot skupno domovino Slovencev, Hrvatov in Srbov«, ka-
kor je imel navado reči. Če bi v mornarici kot celoti zavladal Kochov duh,
bi bila njena zgodovina gotovo drugačna.
Jugoslavija je v svojo mornarico sprejela skupno 154 avstrijskih po-
morskih oficirjev. Od tega je bilo 43 Slovencev. Neposredno s slovenske-
ga cestnega križa je bilo 23 od teh prvih oficirjev. Med njimi sta dva bodo-
ča kontraadmirala. Prvi je bil Franc Vučer in Šentjerneja na Dolenjskem,
ki je bil penzioniran leta 1930. Drugi je bil Ivan Kern iz Kranja, ki ga je po-
višal maršal Tito zaradi uspešno izpeljanih akcij v drugi svetovni vojni.
Med temi prvimi oficirji je treba omeniti komodorja Grunda iz Dobrne
kot odličnega oficirja, ki je, žal, prezgodaj umrl. V to skupino spada tudi
kasnejši kapetan bojne ladje Karl Levičnik iz Ljubljane, ki je med naro-
dnoosvobodilno vojno napredoval v generalmajorja. Že imenovani kape-
tan bojne ladje Adolf Mladič iz Krškega je bil organizator in prvi voditelj
vojnopomorske akademije v Dubrovniku. Bil je tudi prvi vzgojitelj novega
vojnopomorskega kadra, tj. tistega kadra, ki je bil leta 1941 izdan in na ka-
terem je kasneje slonela teža junaškega osvobodilnega pohoda od otoka
Visa do Istre in Trsta. Med kasnejše kapetane bojne ladje spadajo Metod
Pirc iz Kranja, ki je na odhodu iz Slovenije v mornarico NOB prehodil naj-
daljšo pot, Bernard Jeločnik in Vladimir Kostanjevec iz Ljubljane, Oskar
Jeglič in Vladimir Andoljšek iz Kranja, Miroslav Štumberger iz Šmarij pri
Jelšah, ki je prišel s celjske gimnazije in je omembe vreden že zato, ker ve-
164
