Page 163 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 163
Slovenski cestni križ kot faktor rekrutiranja pomorskega kadra v naših deželah (1812–1941)
jem. Izročilo trdi, da so furmani prevažali tudi poljske, češke, madžarske,
nemške, hrvaške in celo sedmograške fante, ki so se prijavili v mornarico.
Torej so bile naše ceste in ljudje na njih odličen rekrutacijski faktor. Slabše
poznamo rekrutacijo trgovsko pomorskega kadra, sodimo pa, da ni mogel
biti bistveno drugačen. Furmani, kočijaži, poštarji pa tudi posamezni pri-
vatniki, ki so s konji potovali v Trst, so mornarici prispevali več kadra kot
vse železnice, ki so jih zgradili na naših tleh.
Obdobje stare Jugoslavije
Z italijansko zasedbo Slovenskega Primorja in Istre leta 1919 je bil slo-
venski cestni križ prelomljen na enem od najbolj občutljivih mest: med
Planino in Postojno. Trst, Reka in istrska pristanišča so bili odrezani od
globljega zaledja. Toda cestni križ je bil pretrgan tudi na Štajerskem in
Koroškem. Obe deželi sta bili z dvojno mejo odrezani od morja. Gradec
in Celovec, ki sta bila po svojih kadrih – in ne samo po kadrih – zelo po-
vezana s pomorstvom, postaneta popolnoma kontinentalni mesti z ozko
kontinentalno miselnostjo. Kontinentalizirajo se – čeprav ne v taki meri
– tudi slovenska mesta na Kranjskem in Spodnjem Štajerskem.
Popolnega cestnega križa, ki bi vezal Brežice, Gradec, Celovec in
ostala slovenska mesta na zgornji Jadran in na pomorstvo, bodi vojno
ali trgovsko, ni bilo več. Cesta čez Belo Krajino in Gorski Kotar ni mog-
la nadomestiti ceste Planina–Trst. In vendar so slovenski fantje našli
pot v pomorstvo tudi v takšnih razmerah. Da bi pojasnili, zakaj to, mo-
ramo upoštevati dve važni komponenti, ki prideta v poštev ob prežive-
lem furmanstvu, ki bi lahko rekrutiralo mornarje – le za Italijo – kajti tja
so še vedno vozili jambore in drug dolgi les, ki ga železnice še niso rade
sprejemale.
Prva komponenta v odhodu na morje je neprikrita želja po osvobodi-
tvi Slovenskega Primorja in Istre. Slovenci iz Kranjske in Štajerske so si-
cer zgubili teritorialni stik z morjem, toda onkraj meje je ostal del naro-
da, ki ni nikdar sprejel zasedbe kot večne in se je že v začetku boril proti
tuji oblasti. Mnogo Primorcev je pribežalo čez mejo, mnogo Kranjcev in
Štajercev je ostalo v Trstu in Gorici. Želja po osvoboditvi, po vrnitvi v Trst
in po tistem malem »oknu v svet«, ki je prišlo v tuje roke, se je od bežečih
Primorcev prenesla na večino slovenskega naroda, še posebno po nasto-
pu fašizma, ki je imel očiten namen izkoreniniti slovenski živelj na vsem
zasedenem območju.
163
jem. Izročilo trdi, da so furmani prevažali tudi poljske, češke, madžarske,
nemške, hrvaške in celo sedmograške fante, ki so se prijavili v mornarico.
Torej so bile naše ceste in ljudje na njih odličen rekrutacijski faktor. Slabše
poznamo rekrutacijo trgovsko pomorskega kadra, sodimo pa, da ni mogel
biti bistveno drugačen. Furmani, kočijaži, poštarji pa tudi posamezni pri-
vatniki, ki so s konji potovali v Trst, so mornarici prispevali več kadra kot
vse železnice, ki so jih zgradili na naših tleh.
Obdobje stare Jugoslavije
Z italijansko zasedbo Slovenskega Primorja in Istre leta 1919 je bil slo-
venski cestni križ prelomljen na enem od najbolj občutljivih mest: med
Planino in Postojno. Trst, Reka in istrska pristanišča so bili odrezani od
globljega zaledja. Toda cestni križ je bil pretrgan tudi na Štajerskem in
Koroškem. Obe deželi sta bili z dvojno mejo odrezani od morja. Gradec
in Celovec, ki sta bila po svojih kadrih – in ne samo po kadrih – zelo po-
vezana s pomorstvom, postaneta popolnoma kontinentalni mesti z ozko
kontinentalno miselnostjo. Kontinentalizirajo se – čeprav ne v taki meri
– tudi slovenska mesta na Kranjskem in Spodnjem Štajerskem.
Popolnega cestnega križa, ki bi vezal Brežice, Gradec, Celovec in
ostala slovenska mesta na zgornji Jadran in na pomorstvo, bodi vojno
ali trgovsko, ni bilo več. Cesta čez Belo Krajino in Gorski Kotar ni mog-
la nadomestiti ceste Planina–Trst. In vendar so slovenski fantje našli
pot v pomorstvo tudi v takšnih razmerah. Da bi pojasnili, zakaj to, mo-
ramo upoštevati dve važni komponenti, ki prideta v poštev ob prežive-
lem furmanstvu, ki bi lahko rekrutiralo mornarje – le za Italijo – kajti tja
so še vedno vozili jambore in drug dolgi les, ki ga železnice še niso rade
sprejemale.
Prva komponenta v odhodu na morje je neprikrita želja po osvobodi-
tvi Slovenskega Primorja in Istre. Slovenci iz Kranjske in Štajerske so si-
cer zgubili teritorialni stik z morjem, toda onkraj meje je ostal del naro-
da, ki ni nikdar sprejel zasedbe kot večne in se je že v začetku boril proti
tuji oblasti. Mnogo Primorcev je pribežalo čez mejo, mnogo Kranjcev in
Štajercev je ostalo v Trstu in Gorici. Želja po osvoboditvi, po vrnitvi v Trst
in po tistem malem »oknu v svet«, ki je prišlo v tuje roke, se je od bežečih
Primorcev prenesla na večino slovenskega naroda, še posebno po nasto-
pu fašizma, ki je imel očiten namen izkoreniniti slovenski živelj na vsem
zasedenem območju.
163
