Page 162 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 162
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
Drugače je bilo v krajih, kjer so bile, poleg preprežnih organizirane
tudi priprežne postaje. Primeri, kot so Novo mesto, Višnja gora, Konjice,
Frankolovo, Vransko, Lukovica in deloma Domžale, Škofja Loka, Tržič,
Borovlje, Slovenji Plajberk, Planina, Postojna, Senožeče in deloma Sežana,
kjer so bile poleg preprežnih tudi priprežne postaje, so dali – z izjemo
Senožeč, Postojne in Konjic – razmeroma malo mornarjev. Preprežne po-
staje »v dve smeri«, kakor npr. Razdrto, skoraj nobenega. To je razumlji-
vo: tu so imeli lastniki konj in volov stalen – čeprav ne velik – zaslužek z
dodatnimi vpregami, s katerimi so pomagali stalnim furmanom speljati
težke in nevarne klance. Kot primer naj služijo še kraji ob tako imenova-
ni »jamborni cesti«, ki so dali v mornarico izredno malo ljudi. To so kraji
od Strmce in Studenega do Malega Ubeljskega. Tu so imeli prebivalci pre-
cej zaslužka s pripregami. Ta dejstva nam povedo, da je imel pri kadrova-
nju mornarjev velik pomen tudi socialno-gospodarski faktor in pa geo-
grafski položaj kraja.
Ne moremo reči, da je vse to vplivalo na bodoči oficirski kader, ven-
dar – kakor dokazuje primer Wolfganga Baillona iz Železne Kaple, in to
leta 1918 – vemo, da so tudi mnogi med njimi uporabili prevoz s furmani.
Tu se je treba vprašati zakaj. Ne zanikamo važnosti železnice, vendar ima
pri kadrovanju in prevozu mornarjev le neznatno vlogo. To dokazujejo
kraji kakor so Sevnica, Radeče, Zidani most, Zagorje, Trbovlje in Hrastnik
in deloma Litija, ki so v mornarico dali – kljub hitrosti in udobnosti pre-
voza – izredno malo ljudi. Podobno je na nekaterih drugih železniških
postajah. Odgovor na zamotano vprašanje daje izročilo na Štajerskem:
»Furman je bil živ človek, železnica pa brezdušen stroj.« Torej so se star-
ši odločili, da izročijo otroke furmanom, kljub temu da se je vožnja od
Gradca do Trsta znala zavleči 5 do 6 dni, namesto da bi potovali »nekaj ur«
z železnico. »Toda – tudi to je logika staršev – ves čas potovanja je bil sin v
varstvu človeka.« Izročilo na Štajerskem, Gorenjskem in Dolenjskem trdi,
da so furmani »otrokom ves čas potovanja nadomeščali starše«. To je od-
tehtalo udobnost in hitrost železnice.
Ne gre zanikati, da so se mnogi peljali tudi z železnico, Štajerci se-
veda prej kot Gorenjci in Dolenjci, vendar daje ljudsko izročilo slutiti, da
se je s furmani odpeljala v Trst, na Reko ali v Koper velika večina vsega
obravnavanega kadra vsaj do začetka 20. stoletja.
Takšna je bila vloga magistralnih cest pri rekrutiranju pomorskega
kadra. Lahko trdimo, da tudi na drugih cestah ni bilo mnogo drugače.
Toda naše ceste, posebno še »cesarska«, niso služile samo našim mornar-
162
Drugače je bilo v krajih, kjer so bile, poleg preprežnih organizirane
tudi priprežne postaje. Primeri, kot so Novo mesto, Višnja gora, Konjice,
Frankolovo, Vransko, Lukovica in deloma Domžale, Škofja Loka, Tržič,
Borovlje, Slovenji Plajberk, Planina, Postojna, Senožeče in deloma Sežana,
kjer so bile poleg preprežnih tudi priprežne postaje, so dali – z izjemo
Senožeč, Postojne in Konjic – razmeroma malo mornarjev. Preprežne po-
staje »v dve smeri«, kakor npr. Razdrto, skoraj nobenega. To je razumlji-
vo: tu so imeli lastniki konj in volov stalen – čeprav ne velik – zaslužek z
dodatnimi vpregami, s katerimi so pomagali stalnim furmanom speljati
težke in nevarne klance. Kot primer naj služijo še kraji ob tako imenova-
ni »jamborni cesti«, ki so dali v mornarico izredno malo ljudi. To so kraji
od Strmce in Studenega do Malega Ubeljskega. Tu so imeli prebivalci pre-
cej zaslužka s pripregami. Ta dejstva nam povedo, da je imel pri kadrova-
nju mornarjev velik pomen tudi socialno-gospodarski faktor in pa geo-
grafski položaj kraja.
Ne moremo reči, da je vse to vplivalo na bodoči oficirski kader, ven-
dar – kakor dokazuje primer Wolfganga Baillona iz Železne Kaple, in to
leta 1918 – vemo, da so tudi mnogi med njimi uporabili prevoz s furmani.
Tu se je treba vprašati zakaj. Ne zanikamo važnosti železnice, vendar ima
pri kadrovanju in prevozu mornarjev le neznatno vlogo. To dokazujejo
kraji kakor so Sevnica, Radeče, Zidani most, Zagorje, Trbovlje in Hrastnik
in deloma Litija, ki so v mornarico dali – kljub hitrosti in udobnosti pre-
voza – izredno malo ljudi. Podobno je na nekaterih drugih železniških
postajah. Odgovor na zamotano vprašanje daje izročilo na Štajerskem:
»Furman je bil živ človek, železnica pa brezdušen stroj.« Torej so se star-
ši odločili, da izročijo otroke furmanom, kljub temu da se je vožnja od
Gradca do Trsta znala zavleči 5 do 6 dni, namesto da bi potovali »nekaj ur«
z železnico. »Toda – tudi to je logika staršev – ves čas potovanja je bil sin v
varstvu človeka.« Izročilo na Štajerskem, Gorenjskem in Dolenjskem trdi,
da so furmani »otrokom ves čas potovanja nadomeščali starše«. To je od-
tehtalo udobnost in hitrost železnice.
Ne gre zanikati, da so se mnogi peljali tudi z železnico, Štajerci se-
veda prej kot Gorenjci in Dolenjci, vendar daje ljudsko izročilo slutiti, da
se je s furmani odpeljala v Trst, na Reko ali v Koper velika večina vsega
obravnavanega kadra vsaj do začetka 20. stoletja.
Takšna je bila vloga magistralnih cest pri rekrutiranju pomorskega
kadra. Lahko trdimo, da tudi na drugih cestah ni bilo mnogo drugače.
Toda naše ceste, posebno še »cesarska«, niso služile samo našim mornar-
162
