Page 165 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 165
Slovenski cestni križ kot faktor rekrutiranja pomorskega kadra v naših deželah (1812–1941)
lja za očeta jugoslovanske pomorske muzeologije.214 Med kasnejšimi kape-
tani fregate je treba kot prvega omeniti Vladimirja Pfeiferja iz Leskovca
pri Krškem, ki si je prizadeval ustanoviti podmorniško flotiljo, kar mu
je sicer uspelo, prineslo pa sovraštvo najbolj nazadnjaških, karieristič-
nih in protinarodnih elementov mornarice. Henrik Klinar z Jesenic se je
uveljavil kot predavatelj akademije in pisec učbenikov. Anton Lenarčič iz
Ljubljane se je specializiral v torpedno-minerski in hidroaviatični stro-
ki. Končno je tu še kap. fregate Ciril Wilfan iz Radovljice, ki je bil penzi-
oniran leta 1939. Sem spada še poročnik bojne ladje Ivan Šuman, ki se je
leta 1926 ponesrečil s hidroavionom. Bil je najbolj verziran, a tudi najbolj
drzen jugoslovanski pilot svoje dobe. Poročnika fregate Vladimir Trost in
Franc Sevnik iz Ljubljane nista napredovala. Prvi se je leta 1919 smrtno
ponesrečil na monitorju Drina, drugi je bil leta 1927 preveden v rezervo.215
Med ostalimi oficirji so bili od Avstrije prevzeti tudi trije zdravniki,
tj. Mariborčani dr. Friderik Vrečko, dr. Ivan Fras in dr. Josip Majcen, dva
strojna oficirja, in sicer Franc Tinta iz Kranja in Oskar Bezjak iz Maribora,
in končno dva intendantska oficirja, tj. Joža Pretnar (st.) iz Podbrezja in
Ivan Bezjak iz Maribora.216
Vsi omenjeni spadajo v območje cestnega križa. Dva admirala, en ge-
neral, en komodor in 11 kapitanov bojne ladje za to dobo ni majhen us-
peh. Iz neposredne bližine »križa« že bil tudi komodor Anton Dolenc iz
Orehka pri Postojni.
To so bili oficirji, ki jih je Jugoslaviji zapustila avstrijska tradicija, ali
bolje rečeno, ki so že v Avstriji nadaljevali slovensko pomorsko tradicijo.
Delno je na njih slonela vzgoja novega kadra, ki je v lepem številu priha-
jal tudi iz Slovenije.
Ker se je arhiv jugoslovanskih podoficirjev mornarice med drugo
svetovno vojno izgubil, nam verjetno ne bo mogoče nikoli točno vede-
ti, niti koliko podoficirjev je mornarica prevzela od Avstrije, niti koliko
se jih je šolalo v jugoslovanskih podoficirskih šolah. Na svojih terenskih
obhodih je ekipa Pomorskega muzeja obiskala 17 avstrijskih podoficirjev,
214 Prim. terenski podatki v Pomorskem muzeju v Piranu. Podhorsky 1970; 1972; Ran-
glista ukaznog osoblja Kraljevske mornarice 1939 [Neidentificiran vir, op. ur.]. Os-
tali kapetan bojna ladje so Boris Pirc iz Kranja, Anton Klinar iz Jesenic, Mirko Plaj-
vajs iz Ljubljane, Zdenko Papež iz Postojne. Poslednji se v drugi svetovni vojni ni
obnesel, celo nasprotno (prim. članke Boža Martinca v Oblali in tipkopise istega
avtorja v Pomorskem muzeju).
215 Podhorsky 1970; 1972; Ranglista ukaznog osoblja Kraljevske mornarice 1939.
216 Ibid.
165
lja za očeta jugoslovanske pomorske muzeologije.214 Med kasnejšimi kape-
tani fregate je treba kot prvega omeniti Vladimirja Pfeiferja iz Leskovca
pri Krškem, ki si je prizadeval ustanoviti podmorniško flotiljo, kar mu
je sicer uspelo, prineslo pa sovraštvo najbolj nazadnjaških, karieristič-
nih in protinarodnih elementov mornarice. Henrik Klinar z Jesenic se je
uveljavil kot predavatelj akademije in pisec učbenikov. Anton Lenarčič iz
Ljubljane se je specializiral v torpedno-minerski in hidroaviatični stro-
ki. Končno je tu še kap. fregate Ciril Wilfan iz Radovljice, ki je bil penzi-
oniran leta 1939. Sem spada še poročnik bojne ladje Ivan Šuman, ki se je
leta 1926 ponesrečil s hidroavionom. Bil je najbolj verziran, a tudi najbolj
drzen jugoslovanski pilot svoje dobe. Poročnika fregate Vladimir Trost in
Franc Sevnik iz Ljubljane nista napredovala. Prvi se je leta 1919 smrtno
ponesrečil na monitorju Drina, drugi je bil leta 1927 preveden v rezervo.215
Med ostalimi oficirji so bili od Avstrije prevzeti tudi trije zdravniki,
tj. Mariborčani dr. Friderik Vrečko, dr. Ivan Fras in dr. Josip Majcen, dva
strojna oficirja, in sicer Franc Tinta iz Kranja in Oskar Bezjak iz Maribora,
in končno dva intendantska oficirja, tj. Joža Pretnar (st.) iz Podbrezja in
Ivan Bezjak iz Maribora.216
Vsi omenjeni spadajo v območje cestnega križa. Dva admirala, en ge-
neral, en komodor in 11 kapitanov bojne ladje za to dobo ni majhen us-
peh. Iz neposredne bližine »križa« že bil tudi komodor Anton Dolenc iz
Orehka pri Postojni.
To so bili oficirji, ki jih je Jugoslaviji zapustila avstrijska tradicija, ali
bolje rečeno, ki so že v Avstriji nadaljevali slovensko pomorsko tradicijo.
Delno je na njih slonela vzgoja novega kadra, ki je v lepem številu priha-
jal tudi iz Slovenije.
Ker se je arhiv jugoslovanskih podoficirjev mornarice med drugo
svetovno vojno izgubil, nam verjetno ne bo mogoče nikoli točno vede-
ti, niti koliko podoficirjev je mornarica prevzela od Avstrije, niti koliko
se jih je šolalo v jugoslovanskih podoficirskih šolah. Na svojih terenskih
obhodih je ekipa Pomorskega muzeja obiskala 17 avstrijskih podoficirjev,
214 Prim. terenski podatki v Pomorskem muzeju v Piranu. Podhorsky 1970; 1972; Ran-
glista ukaznog osoblja Kraljevske mornarice 1939 [Neidentificiran vir, op. ur.]. Os-
tali kapetan bojna ladje so Boris Pirc iz Kranja, Anton Klinar iz Jesenic, Mirko Plaj-
vajs iz Ljubljane, Zdenko Papež iz Postojne. Poslednji se v drugi svetovni vojni ni
obnesel, celo nasprotno (prim. članke Boža Martinca v Oblali in tipkopise istega
avtorja v Pomorskem muzeju).
215 Podhorsky 1970; 1972; Ranglista ukaznog osoblja Kraljevske mornarice 1939.
216 Ibid.
165
