Page 213 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 213
Kraška vas Povir, primer simbioze med kopnim in morjem
važna je bila njihova prisotnost. Kaj je to, če ne zavestno vključevanje v
neko dejavnost, ki so ji doma lahko delno, vendar ne zadosti sledili? In, če
se spomnimo Jelarja iz leta 1575, bomo videli, da gre ta zavest zelo daleč
nazaj. Vključevanje v ladjedelništvo, tako v sami vasi kakor v ladjedelni-
cah, je odprlo neko pot, ki je bila – pot v svet. Vprašanje, ali so šli povirski
ceri v Benetke že pred sodelovanjem z ladjedelnicami ali ne, ostane odpr-
to. Verjetno so Benetke prej izkoristile furlanske in dalmatinske gozdo-
ve kot kraške. Vendar nam vztrajno zatrjevanje vseh pripovedovalcev, da
stojijo Benetke na kraških cerih, pove, da so Povirci gotovo prodrli s svo-
jimi piloti tudi v mesto na laguni. Torej smo že precej daleč od Trsta. In
povirski les je šel še dalje od Benetk. Nekateri pripovedovalci pravijo celo,
da je prečkal oceane.
Toda pot v svet najdemo na relaciji Povir–pomorstvo. Če smo že ugo-
tovili, da so se Povirci zavestno vključili v ladjedelniško kooperacijo in v
samo delo v ladjedelnicah, da so torej vsaj nekateri »hoteli videti«, kako
nastaja »cela« ladja, potem napravimo še korak dalje. Od dela za ladjo in
na ladji, do poskusa poizvedeti, »kako se na takem objektu živi«, je samo
kratek korak. In od prvih poskusov do 12 letnega prostovoljskega službo-
vanja na vojnih ladjah ali do dolgotrajne plovbe na trgovskih ladjah je go-
tovo minilo prav malo časa. Torej zopet zavestno – morda nekoliko avan-
turistično – vključevanje v plovbo, torej v pravo pomorstvo. Imena, ki
smo jih navedli v ustreznem poglavju, dovolj dobro dokazujejo to trdi-
tev. To so bili Povirci, Plešivci in Žirci, torej tako rekoč ves najožji del oko-
lice. Relacija Povir–pomorstvo pa je važna tudi zaradi nečesa drugega. Iz
časa, ko smo zasledili prva imena povirskih vojnih mornarjev tj. Antona
Mahniča, Jožefa Štoka in drugih, lahko sklepamo, da so se Povirci vklju-
čili v plovbo takrat, ko je Avstrija zaradi upora Benetk in blokade, ki je sle-
dila uporu, odpravila večji del italijanskega kadra in vabila Slovence, naj
se prostovoljno prijavijo v vojno mornarico (1849 in še deset let kasneje).
Vemo, da je tedaj prišlo do prave »invazije« Slovencev na avstrijske voj-
nopomorske objekte. Vemo tudi, da so Slovenci na ladjah dokazali svojo
vrednost. Kot vidimo so bili med njimi tudi prvi Povirci, čeprav ne more-
mo trditi, da jih pred tem ni bilo na ladjah, kar dokazuje v istem poglavju
imenovani plovni ladijski tesar Anton Žvab, ki je verjetno plul že celo de-
setletje prej. Toda v tem času se pojavijo za Slovence popolnoma novi pok-
lici: ladijski topničar, noštromo, krmar itd. so poklici, ki so jih Slovenci
prav kmalu popolnoma osvojili. Videli smo, da je bil Anton Mahnič ladij-
ski topničar, ali če sledimo viru – kanonir 1. reda. Torej je Povirec v roku
213
važna je bila njihova prisotnost. Kaj je to, če ne zavestno vključevanje v
neko dejavnost, ki so ji doma lahko delno, vendar ne zadosti sledili? In, če
se spomnimo Jelarja iz leta 1575, bomo videli, da gre ta zavest zelo daleč
nazaj. Vključevanje v ladjedelništvo, tako v sami vasi kakor v ladjedelni-
cah, je odprlo neko pot, ki je bila – pot v svet. Vprašanje, ali so šli povirski
ceri v Benetke že pred sodelovanjem z ladjedelnicami ali ne, ostane odpr-
to. Verjetno so Benetke prej izkoristile furlanske in dalmatinske gozdo-
ve kot kraške. Vendar nam vztrajno zatrjevanje vseh pripovedovalcev, da
stojijo Benetke na kraških cerih, pove, da so Povirci gotovo prodrli s svo-
jimi piloti tudi v mesto na laguni. Torej smo že precej daleč od Trsta. In
povirski les je šel še dalje od Benetk. Nekateri pripovedovalci pravijo celo,
da je prečkal oceane.
Toda pot v svet najdemo na relaciji Povir–pomorstvo. Če smo že ugo-
tovili, da so se Povirci zavestno vključili v ladjedelniško kooperacijo in v
samo delo v ladjedelnicah, da so torej vsaj nekateri »hoteli videti«, kako
nastaja »cela« ladja, potem napravimo še korak dalje. Od dela za ladjo in
na ladji, do poskusa poizvedeti, »kako se na takem objektu živi«, je samo
kratek korak. In od prvih poskusov do 12 letnega prostovoljskega službo-
vanja na vojnih ladjah ali do dolgotrajne plovbe na trgovskih ladjah je go-
tovo minilo prav malo časa. Torej zopet zavestno – morda nekoliko avan-
turistično – vključevanje v plovbo, torej v pravo pomorstvo. Imena, ki
smo jih navedli v ustreznem poglavju, dovolj dobro dokazujejo to trdi-
tev. To so bili Povirci, Plešivci in Žirci, torej tako rekoč ves najožji del oko-
lice. Relacija Povir–pomorstvo pa je važna tudi zaradi nečesa drugega. Iz
časa, ko smo zasledili prva imena povirskih vojnih mornarjev tj. Antona
Mahniča, Jožefa Štoka in drugih, lahko sklepamo, da so se Povirci vklju-
čili v plovbo takrat, ko je Avstrija zaradi upora Benetk in blokade, ki je sle-
dila uporu, odpravila večji del italijanskega kadra in vabila Slovence, naj
se prostovoljno prijavijo v vojno mornarico (1849 in še deset let kasneje).
Vemo, da je tedaj prišlo do prave »invazije« Slovencev na avstrijske voj-
nopomorske objekte. Vemo tudi, da so Slovenci na ladjah dokazali svojo
vrednost. Kot vidimo so bili med njimi tudi prvi Povirci, čeprav ne more-
mo trditi, da jih pred tem ni bilo na ladjah, kar dokazuje v istem poglavju
imenovani plovni ladijski tesar Anton Žvab, ki je verjetno plul že celo de-
setletje prej. Toda v tem času se pojavijo za Slovence popolnoma novi pok-
lici: ladijski topničar, noštromo, krmar itd. so poklici, ki so jih Slovenci
prav kmalu popolnoma osvojili. Videli smo, da je bil Anton Mahnič ladij-
ski topničar, ali če sledimo viru – kanonir 1. reda. Torej je Povirec v roku
213
