Page 212 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 212
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
Toda zaključiti samo z oceno »slabe trgovine«, bi bilo napačno. Iz vse-
ga povedanega lahko spoznamo neka razmerja, relacije, ki bi jih mogli
označiti takole: Povir–pomorstvo, Povir–ladjedelništvo, Povir–pristani-
šče, Povir–prekomorska trgovina, Povir–Trst. Po drugi strani pa te rela-
cije delujejo tudi v obratni smeri: vojna mornarica–Povir, ladjarji–Povir,
ladjedelnice in pristanišča–Povir, Trst– Povir. Kako so te relacije v prete-
klosti vplivale na življenje Povirja, si lahko predstavljamo že s tem, da je
bilo življenje kljub majhnosti vasi, kljub majhnosti okolice, česar tudi ne
smemo zanemariti, zelo razgibano. Cvetoča obrt, ki jo je pogojevalo do-
mače furmanstvo in tisto furmanstvo, »ki je šlo skozi vas«, je samo eden
od dokazov razgibanosti. Drugi dokaz je delo za prekomorsko trgovino.
Led, les, češnje, vse to je šlo z ladjami čez Sredozemlje in včasih celo čez
Atlantik. Ponos, ki so ga ob tem pokazali nekateri pripovedovalci, je upra-
vičen. Toda, če upoštevamo relaciji Povir–ladjedelnice in Povir–pristani-
šča, pri čemer upoštevamo seveda tudi Benetke, moramo nujno reči, da
so bili Povirci zavestno vezani tako na dejavnost ladjedelnic, kakor na
gradnjo pristanišč. Že ločitev hrasta v tri vrste, s podrobno obrazložitvi-
jo, čemu lahko služi katera vrsta, priča o tem, da so bili zainteresirani, da
so šli njihovi ceri za podvodna pristaniška dela in za podvodne dele barke,
da so bili zainteresirani, da je njihov gnjelc šel za ladijska rebra, ladijsko
opiate in palubo. Zainteresiranost pa pomeni v tem primeru še nekaj več.
Ko govorimo o ladijskih rebrih, govorimo tudi o izumrli tesarski obrti. O
isti obrti govorimo tudi takrat, ko govorimo o prednjem in zadnjem delu
kobilice. Tesarji so morali znati prebrati načrte, če so hoteli, da bo rebro
izpadlo tako, kot je predvidel ladijski inženir. Poudarjamo, da velja isto za
omenjene dele kobilice in druge dele ladje. In ker so povirski tesarji tesa-
li tako rebra, kakor druge dele ladje, lahko že tu govorimo o zavestni ko-
operaciji z ladjedelništvom. Toda tesarske kooperacije ne bi bilo, če vsa
vas in vsa okolica ne bi bila zainteresirana, da se njene hraste porabi za
najboljši namen. Tako smemo reči, da gre za zavestno kooperacijo celot-
nega Povirja in vsega »županstva«. Smemo celo domnevati, da sega ta ko-
operacija do srednjega veka.
Ni čudno torej, če so se nekateri ljudje odločili delati v ladjedelni-
cah. Videti, kako nastaja ladijsko rebro, je eno; videti, kako nastaja lad-
ja z vsemi svojimi elegantnimi linijami, je drugo. Zato ni čudno, če je ne-
katere fante (za časa Avstrije jih je bilo kar precej), zaneslo v ladjedelnice,
da so sodelovali pri gradnji tako lesenih, kakor pozneje železnih ladij. Pri
tem delu so jih ladjedelci izkoristili po njihovih sposobnostih, to je res. A
212
Toda zaključiti samo z oceno »slabe trgovine«, bi bilo napačno. Iz vse-
ga povedanega lahko spoznamo neka razmerja, relacije, ki bi jih mogli
označiti takole: Povir–pomorstvo, Povir–ladjedelništvo, Povir–pristani-
šče, Povir–prekomorska trgovina, Povir–Trst. Po drugi strani pa te rela-
cije delujejo tudi v obratni smeri: vojna mornarica–Povir, ladjarji–Povir,
ladjedelnice in pristanišča–Povir, Trst– Povir. Kako so te relacije v prete-
klosti vplivale na življenje Povirja, si lahko predstavljamo že s tem, da je
bilo življenje kljub majhnosti vasi, kljub majhnosti okolice, česar tudi ne
smemo zanemariti, zelo razgibano. Cvetoča obrt, ki jo je pogojevalo do-
mače furmanstvo in tisto furmanstvo, »ki je šlo skozi vas«, je samo eden
od dokazov razgibanosti. Drugi dokaz je delo za prekomorsko trgovino.
Led, les, češnje, vse to je šlo z ladjami čez Sredozemlje in včasih celo čez
Atlantik. Ponos, ki so ga ob tem pokazali nekateri pripovedovalci, je upra-
vičen. Toda, če upoštevamo relaciji Povir–ladjedelnice in Povir–pristani-
šča, pri čemer upoštevamo seveda tudi Benetke, moramo nujno reči, da
so bili Povirci zavestno vezani tako na dejavnost ladjedelnic, kakor na
gradnjo pristanišč. Že ločitev hrasta v tri vrste, s podrobno obrazložitvi-
jo, čemu lahko služi katera vrsta, priča o tem, da so bili zainteresirani, da
so šli njihovi ceri za podvodna pristaniška dela in za podvodne dele barke,
da so bili zainteresirani, da je njihov gnjelc šel za ladijska rebra, ladijsko
opiate in palubo. Zainteresiranost pa pomeni v tem primeru še nekaj več.
Ko govorimo o ladijskih rebrih, govorimo tudi o izumrli tesarski obrti. O
isti obrti govorimo tudi takrat, ko govorimo o prednjem in zadnjem delu
kobilice. Tesarji so morali znati prebrati načrte, če so hoteli, da bo rebro
izpadlo tako, kot je predvidel ladijski inženir. Poudarjamo, da velja isto za
omenjene dele kobilice in druge dele ladje. In ker so povirski tesarji tesa-
li tako rebra, kakor druge dele ladje, lahko že tu govorimo o zavestni ko-
operaciji z ladjedelništvom. Toda tesarske kooperacije ne bi bilo, če vsa
vas in vsa okolica ne bi bila zainteresirana, da se njene hraste porabi za
najboljši namen. Tako smemo reči, da gre za zavestno kooperacijo celot-
nega Povirja in vsega »županstva«. Smemo celo domnevati, da sega ta ko-
operacija do srednjega veka.
Ni čudno torej, če so se nekateri ljudje odločili delati v ladjedelni-
cah. Videti, kako nastaja ladijsko rebro, je eno; videti, kako nastaja lad-
ja z vsemi svojimi elegantnimi linijami, je drugo. Zato ni čudno, če je ne-
katere fante (za časa Avstrije jih je bilo kar precej), zaneslo v ladjedelnice,
da so sodelovali pri gradnji tako lesenih, kakor pozneje železnih ladij. Pri
tem delu so jih ladjedelci izkoristili po njihovih sposobnostih, to je res. A
212
