Page 208 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 208
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
do domače besede, do domače pripovedke. Ljudje se še danes spominjajo
starih pravljičarjev, ki so jih ob večerih zabavati.22
Poleg tega znajo Povirci opazovati. Lastne in še bolj tuje napake so
znali ovekovečiti v anekdotah in smešnicah, ki še danes krožijo med sta-
rejšimi vaščani. Največ takih zgodb smo zabeležili v Plešivici, »kjer bog
nima nič svojega.« Tako so nam pripovedovali zgodbo o Povircih, ki so
se vojskovali z Gorenjci. Naredili so top iz votlega češnjevega debla, da
bi streljali proti Gorenju. Nabasali so ga s smodnikom in kamenjem in ga
prižgali. Eksplozija je povzročila, da je top razneslo in da so trije okoli sto-
ječi padli v nezavest. Ostali prisotni so rekli: »Dovolj bo! Če je tukaj toliko
škode, si zamislite, kaj je šele v Gorenju!« Zgodba ni pristna. Verjetno so
jo Plešivci prinesli iz Izole ali Pirana in jo prikrojili proti Povircem. Druge
anekdote govore v glavnem o gostilničarju iz Merč Ivanu Karižu, posreče-
ni figuri Kraševca v odporu do novih gospodarjev Italijanov.23
Sicer je bil Povir vzvišen nad vaškimi prepiri. Norčevali so se iz prepi-
rov, ki so jih imeli Merčani in Žirci s Podbrežci,24 prav tako so se norčevali
22 Najbolj znani pravljičarji so bili v zadnjih 80 letih Anton Kocjan, Andrej Živec, An-
drej, Štefan in Ivan Štok, Jakob Renčelj in Karlo Zafred. Zgodbe iz italijanskih vojn
sta pripovedovala Jernej Masič in Ivan Škrinjar.
23 Kariž ni znal italijansko, ali se je vsaj delal, da ne zna. Da bi nagajal Italijanom, je
večkrat katero »ušpičil«, da je bilo za smeh. Tako mu je lovska družba iz Trsta, ki
se je ustavila pri njem, naročila: »Giovani, porta un poche de noži«! /Ivan, prinesi
malo orehov/. On je odšel v kuhinjo, tam nekaj brkljal, in ko se je vrnil, je z najbolj
nedolžnim obrazom na pladnju prinesel vse nože, ki jih je premogla gostilna. Os-
tale anekdote so tej podobne ali pa še bolj zasoljene.
24 Ob dolgem prepiru med vasmi Podbrežje, Žirje in Merče zaradi paše in pašnikov,
so Povirci pred kakšnimi 80 leti sestavili tole pesem:
Podbrežci so se zbrali,
so stuo tisoč muož nabrali,
da se buojo z Žerci vojskovali.
Stric Miha vsem flinte gliha,
kanuone jemajo iz lesa
vsak jema uobruoča dva.
Telefon iz srobuota
jim pridno uodmeva iz kuota.
Ta prvi buot ku so ustrelili,
so Kacjani vsa uokna ubili.
Baruon iz Merč ta bogati
so djali: Pojmo, pojmo pomagati,
ker so naši brati.
Če u dežjelo pridejo,
nas vse pobijejo.
Da bi bila šaljiva ost pesmi razumljiva, naj povemo, da je imelo Podbrezje tedaj
največ okoli 50 prebivalcev (»sto tisoč mož«). Približno toliko jih je imela vas Žir-
208
do domače besede, do domače pripovedke. Ljudje se še danes spominjajo
starih pravljičarjev, ki so jih ob večerih zabavati.22
Poleg tega znajo Povirci opazovati. Lastne in še bolj tuje napake so
znali ovekovečiti v anekdotah in smešnicah, ki še danes krožijo med sta-
rejšimi vaščani. Največ takih zgodb smo zabeležili v Plešivici, »kjer bog
nima nič svojega.« Tako so nam pripovedovali zgodbo o Povircih, ki so
se vojskovali z Gorenjci. Naredili so top iz votlega češnjevega debla, da
bi streljali proti Gorenju. Nabasali so ga s smodnikom in kamenjem in ga
prižgali. Eksplozija je povzročila, da je top razneslo in da so trije okoli sto-
ječi padli v nezavest. Ostali prisotni so rekli: »Dovolj bo! Če je tukaj toliko
škode, si zamislite, kaj je šele v Gorenju!« Zgodba ni pristna. Verjetno so
jo Plešivci prinesli iz Izole ali Pirana in jo prikrojili proti Povircem. Druge
anekdote govore v glavnem o gostilničarju iz Merč Ivanu Karižu, posreče-
ni figuri Kraševca v odporu do novih gospodarjev Italijanov.23
Sicer je bil Povir vzvišen nad vaškimi prepiri. Norčevali so se iz prepi-
rov, ki so jih imeli Merčani in Žirci s Podbrežci,24 prav tako so se norčevali
22 Najbolj znani pravljičarji so bili v zadnjih 80 letih Anton Kocjan, Andrej Živec, An-
drej, Štefan in Ivan Štok, Jakob Renčelj in Karlo Zafred. Zgodbe iz italijanskih vojn
sta pripovedovala Jernej Masič in Ivan Škrinjar.
23 Kariž ni znal italijansko, ali se je vsaj delal, da ne zna. Da bi nagajal Italijanom, je
večkrat katero »ušpičil«, da je bilo za smeh. Tako mu je lovska družba iz Trsta, ki
se je ustavila pri njem, naročila: »Giovani, porta un poche de noži«! /Ivan, prinesi
malo orehov/. On je odšel v kuhinjo, tam nekaj brkljal, in ko se je vrnil, je z najbolj
nedolžnim obrazom na pladnju prinesel vse nože, ki jih je premogla gostilna. Os-
tale anekdote so tej podobne ali pa še bolj zasoljene.
24 Ob dolgem prepiru med vasmi Podbrežje, Žirje in Merče zaradi paše in pašnikov,
so Povirci pred kakšnimi 80 leti sestavili tole pesem:
Podbrežci so se zbrali,
so stuo tisoč muož nabrali,
da se buojo z Žerci vojskovali.
Stric Miha vsem flinte gliha,
kanuone jemajo iz lesa
vsak jema uobruoča dva.
Telefon iz srobuota
jim pridno uodmeva iz kuota.
Ta prvi buot ku so ustrelili,
so Kacjani vsa uokna ubili.
Baruon iz Merč ta bogati
so djali: Pojmo, pojmo pomagati,
ker so naši brati.
Če u dežjelo pridejo,
nas vse pobijejo.
Da bi bila šaljiva ost pesmi razumljiva, naj povemo, da je imelo Podbrezje tedaj
največ okoli 50 prebivalcev (»sto tisoč mož«). Približno toliko jih je imela vas Žir-
208
