Page 209 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 209
Kraška vas Povir, primer simbioze med kopnim in morjem
iz vseh ostalih prepirov med vasmi. Trdno so hoteli pokazati, da se Povir,
kot center »županstva« za takšne stvari ne meni. Kot taki so se iz prepi-
rov norčevali, a so tudi nastopali kot pomiritveni dejavnik.
Že zelo zgodaj je imel Povir cerkveni pevski zbor. Kar pomnijo ljudje,
so se cerkveni pevci pomnoženi z ljubitelji narodne pesmi, tj. »vsi fantje
in dekleta« zbirali ob sobotah zvečer pri «Štirni« in tu prepevali narodne
pesmi. Nastali so pravi koncerti, ki so imeli hvaležno občinstvo – vse pre-
bivalce vasi. Tako je bilo pod Avstrijo. Pod Italijo so hoteli nadaljevati s
staro tradicijo in so peli naprej. Toda sobotni koncerti so trajali neovira-
no samo do nastopa fašizma. Potem se je začelo preganjanje. Kljub temu
je leta 1924 Zdravko Može iz štorij ustanovil v Povirju prosvetno društvo
»Tabor«. Vključili so se skoraj vsi fantje in dekleta. V okviru društva je
bil dvajsetčlanski mešani pevski zbor. Društvo je Imelo svojo knjižnico s
približno 100 knjigami, ki so jih posojali bralcem. Društvo je bilo usmer-
jeno napredno in to je bodlo v oči nekatere pobožnjakarje. Med njimi je bil
Ivan Štok, »star in pobožen stric«, ki je hotel ustanoviti krščansko pros-
vetno društvo. Ker se mu ni nihče odzval, je napadel »Tabor« kot dru-
štvo podivjanosti. To je prišlo prav italijanskim fašističnim oblastem, ki
so leta 1926 prepovedale delovanje »Tabora«.
Med ustanovitvijo in prepovedjo je imel pevski zbor nekaj uspelih
nastopov na vasi »pri Štirni«, v gostilni »pri Hribu« in drugje. Leta 1925 je
povirski pevski zbor nastopil na Miklavževem večeru v Štorjah, kjer je do-
živel velik uspeh. Drugače so peli ob fantovščini, ob birmi in porokah, na
plesih, ob naboru in odhodu fantov k vojakom. Povirci so imeli radi svoj
pevski zbor in so obžalovali, da je fašizem društvo prepovedal.
Toda zaradi fašistične prepovedi kultura v Povirju ni mogla zamreti.
Fantje in dekleta so ustanovili tajni pevski zbor in se tajno vadili po hišah
ali v gozdu. Ob sobotah pa so še vedno nastopali »pri Štirni«. Kljub ostros-
ti Italijanov so tu prirejali pravcate slovenske koncerte.25
Italijanski karabinjerji so po naročilu fašistov preganjali slovensko
pesem, marsikatera patrola je povpraševala, kdo je pel, a tega niso niko-
li zvedeli. Nasprotno, bolj ko so petje preganjali, več ga je bilo. Ni se zgo-
je. Merče niso bile dosti večje. V pesmi imenovani baron iz Merč je bil slabou-
men in reven pastir, ki je zelo težko govoril. V ostalem je pesem zelo primitivna,
čeprav najdemo v njej nekoliko nadiha narodne pesmi. Tretja kitica je interpolira-
na kasneje, tj. med 1. svetovno vojno, ko so ljudje na vasi sploh zvedeli, kako de-
luje telefon.
25 Vsi podatki o kulturnem življenju so iz kronike Pavle Felicijan.
209
iz vseh ostalih prepirov med vasmi. Trdno so hoteli pokazati, da se Povir,
kot center »županstva« za takšne stvari ne meni. Kot taki so se iz prepi-
rov norčevali, a so tudi nastopali kot pomiritveni dejavnik.
Že zelo zgodaj je imel Povir cerkveni pevski zbor. Kar pomnijo ljudje,
so se cerkveni pevci pomnoženi z ljubitelji narodne pesmi, tj. »vsi fantje
in dekleta« zbirali ob sobotah zvečer pri «Štirni« in tu prepevali narodne
pesmi. Nastali so pravi koncerti, ki so imeli hvaležno občinstvo – vse pre-
bivalce vasi. Tako je bilo pod Avstrijo. Pod Italijo so hoteli nadaljevati s
staro tradicijo in so peli naprej. Toda sobotni koncerti so trajali neovira-
no samo do nastopa fašizma. Potem se je začelo preganjanje. Kljub temu
je leta 1924 Zdravko Može iz štorij ustanovil v Povirju prosvetno društvo
»Tabor«. Vključili so se skoraj vsi fantje in dekleta. V okviru društva je
bil dvajsetčlanski mešani pevski zbor. Društvo je Imelo svojo knjižnico s
približno 100 knjigami, ki so jih posojali bralcem. Društvo je bilo usmer-
jeno napredno in to je bodlo v oči nekatere pobožnjakarje. Med njimi je bil
Ivan Štok, »star in pobožen stric«, ki je hotel ustanoviti krščansko pros-
vetno društvo. Ker se mu ni nihče odzval, je napadel »Tabor« kot dru-
štvo podivjanosti. To je prišlo prav italijanskim fašističnim oblastem, ki
so leta 1926 prepovedale delovanje »Tabora«.
Med ustanovitvijo in prepovedjo je imel pevski zbor nekaj uspelih
nastopov na vasi »pri Štirni«, v gostilni »pri Hribu« in drugje. Leta 1925 je
povirski pevski zbor nastopil na Miklavževem večeru v Štorjah, kjer je do-
živel velik uspeh. Drugače so peli ob fantovščini, ob birmi in porokah, na
plesih, ob naboru in odhodu fantov k vojakom. Povirci so imeli radi svoj
pevski zbor in so obžalovali, da je fašizem društvo prepovedal.
Toda zaradi fašistične prepovedi kultura v Povirju ni mogla zamreti.
Fantje in dekleta so ustanovili tajni pevski zbor in se tajno vadili po hišah
ali v gozdu. Ob sobotah pa so še vedno nastopali »pri Štirni«. Kljub ostros-
ti Italijanov so tu prirejali pravcate slovenske koncerte.25
Italijanski karabinjerji so po naročilu fašistov preganjali slovensko
pesem, marsikatera patrola je povpraševala, kdo je pel, a tega niso niko-
li zvedeli. Nasprotno, bolj ko so petje preganjali, več ga je bilo. Ni se zgo-
je. Merče niso bile dosti večje. V pesmi imenovani baron iz Merč je bil slabou-
men in reven pastir, ki je zelo težko govoril. V ostalem je pesem zelo primitivna,
čeprav najdemo v njej nekoliko nadiha narodne pesmi. Tretja kitica je interpolira-
na kasneje, tj. med 1. svetovno vojno, ko so ljudje na vasi sploh zvedeli, kako de-
luje telefon.
25 Vsi podatki o kulturnem življenju so iz kronike Pavle Felicijan.
209
