Page 265 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 265
Senožeče – slovenska pomorska postojanka na kopnem
Najimenitnejše mrkantarice so bile iz Senadol, Štorij in Plešivice pri
Povirju. Ljudje se z veseljem spomnijo Lavrinke in Vitezovke iz Senadol,
ki sta hodili dvakrat na teden po vaseh ter nakupovali in odnašali kup-
ljeno blago domov. Tudi po trikrat na teden sta nesli polne jerbase v Trst
svojim strankam. Obe sta »mrkantali« že v času Avstrije, in, kolikor je
bilo mogoče, varali žandarje na meji med Kranjsko in Primorsko. Svoj po-
sel sta nadaljevali tudi pod Italijo tja do tridesetih let. Bili sta tako prak-
tični, da sta lahko nesli po tri jerbase hkrati, enega na glavi in po enega
pod vsako roko. Takšnih je bilo še več. Navadno so nesle v rokah lažje bla-
go, npr. gobe.
V jerbas je šlo – seveda odvisno od blaga – 20 do 35 kg »tovora«. Pot
je trajala 4 do 6 ur in je bila precej naporna. Najboljše je bilo, če so prišle v
Trst še pred šesto uro zjutraj, da so se nekoliko spočile. Okoli polsedme so
že začele raznašati blago. Imele so svoje stalne stranke. Raznašale so po
nekem določenem redu, ki so se ga držale stalno. Tako je šlo hitreje in so
se lahko prej odpravile domov. Nekatere so se obvezno ustavile pred trža-
ško bolnišnico. Ko so tukaj prodale del blaga, so šle naprej. Raznašanje je
trajalo dve do tri ure, včasih tudi nekoliko več.
V letih krize so se »mrkantarice« navadile, da so se s svojimi stranka-
mi dogovorile za zamenjavo. V zameno za jajca, maslo in drugo so nosile
sladkor, kavo, riž, makarone in druga živila. Včasih so prinesle kak »fir-
tah«, »facol«, nogavice, majice, glavnike, podkitnike pa tudi kakšno krilo
in podobno. Ta trgovina je trajala vse do druge svetovne vojne.
»Mrkantarice« niso bile vedno domačinke s Krasa. V Laže je na
primer hodila neka »Trještinka«, ki je pobirala jajca in maslo. Tržačanke
so kupovale tudi v Gabrčah in Potočah. V vseh primerih je šlo za tržaške
Slovenke. Ljudje so jih radi sprejemali in se nikoli ni zgodilo, da bi odšle s
praznim jerbasom.
V svoji zamenjalni trgovini pa so »mrkantarice« dobile konkurenco.
Po vaseh so hodili italijanski južnjaki, ki so jim rekli »špigetarji« ali »bo-
tonarji«. Prodajali so vezalke za čevlje, gumbe, glavnike, otroško perilo,
žensko perilo in tudi blago za moške obleke. »To je bila slaba roba«, pra-
vijo pripovedovalci iz Laž. »Obleka se je ob prvem dežju skrčila in posta-
la popolnoma cunjasta, ob prvem soncu pa je zgubila barvo, da ni bila več
ničemur podobna.« Zato naši ljudje »špigetarjem« niso zaupali. Še bolj so
se vezali na domače »mrkantarice«. Te so konkurenco južnjakov po vaseh
zdržale.
265
Najimenitnejše mrkantarice so bile iz Senadol, Štorij in Plešivice pri
Povirju. Ljudje se z veseljem spomnijo Lavrinke in Vitezovke iz Senadol,
ki sta hodili dvakrat na teden po vaseh ter nakupovali in odnašali kup-
ljeno blago domov. Tudi po trikrat na teden sta nesli polne jerbase v Trst
svojim strankam. Obe sta »mrkantali« že v času Avstrije, in, kolikor je
bilo mogoče, varali žandarje na meji med Kranjsko in Primorsko. Svoj po-
sel sta nadaljevali tudi pod Italijo tja do tridesetih let. Bili sta tako prak-
tični, da sta lahko nesli po tri jerbase hkrati, enega na glavi in po enega
pod vsako roko. Takšnih je bilo še več. Navadno so nesle v rokah lažje bla-
go, npr. gobe.
V jerbas je šlo – seveda odvisno od blaga – 20 do 35 kg »tovora«. Pot
je trajala 4 do 6 ur in je bila precej naporna. Najboljše je bilo, če so prišle v
Trst še pred šesto uro zjutraj, da so se nekoliko spočile. Okoli polsedme so
že začele raznašati blago. Imele so svoje stalne stranke. Raznašale so po
nekem določenem redu, ki so se ga držale stalno. Tako je šlo hitreje in so
se lahko prej odpravile domov. Nekatere so se obvezno ustavile pred trža-
ško bolnišnico. Ko so tukaj prodale del blaga, so šle naprej. Raznašanje je
trajalo dve do tri ure, včasih tudi nekoliko več.
V letih krize so se »mrkantarice« navadile, da so se s svojimi stranka-
mi dogovorile za zamenjavo. V zameno za jajca, maslo in drugo so nosile
sladkor, kavo, riž, makarone in druga živila. Včasih so prinesle kak »fir-
tah«, »facol«, nogavice, majice, glavnike, podkitnike pa tudi kakšno krilo
in podobno. Ta trgovina je trajala vse do druge svetovne vojne.
»Mrkantarice« niso bile vedno domačinke s Krasa. V Laže je na
primer hodila neka »Trještinka«, ki je pobirala jajca in maslo. Tržačanke
so kupovale tudi v Gabrčah in Potočah. V vseh primerih je šlo za tržaške
Slovenke. Ljudje so jih radi sprejemali in se nikoli ni zgodilo, da bi odšle s
praznim jerbasom.
V svoji zamenjalni trgovini pa so »mrkantarice« dobile konkurenco.
Po vaseh so hodili italijanski južnjaki, ki so jim rekli »špigetarji« ali »bo-
tonarji«. Prodajali so vezalke za čevlje, gumbe, glavnike, otroško perilo,
žensko perilo in tudi blago za moške obleke. »To je bila slaba roba«, pra-
vijo pripovedovalci iz Laž. »Obleka se je ob prvem dežju skrčila in posta-
la popolnoma cunjasta, ob prvem soncu pa je zgubila barvo, da ni bila več
ničemur podobna.« Zato naši ljudje »špigetarjem« niso zaupali. Še bolj so
se vezali na domače »mrkantarice«. Te so konkurenco južnjakov po vaseh
zdržale.
265
