Page 262 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 262
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
se omenja kot lovski gost ladjar in bankir grof Economo. Kot redka gos-
ta se v Dolenji vasi omenjata ladjarja Jazbec in Miklavčič, poleg trgovcev
Rebca in Vidalija. V Senadolah se včasih pojavlja ladjar Proti. V primerja-
vi s Povirjem, kjer je bilo lovišče rezervirano za ladjarje, je pojav ladjarjev
med senožeškimi lovci prava redkost. Isto velja za pomorske oficirje, saj se
pojavlja kot gost na lovišču v Lažah, in to zelo sporadično, le kapetan fre-
gate Anton Dolenc z Orehka s svojo družbo oficirjev, med katerimi so bili
nedvomno kapetani Colloredo-Mansfeld, Pahner in Grund. Že ta imena
pričajo, da bi se dalo senožeška lovišča izkoristiti tudi v smislu globlje po-
vezave prebivalstva z morjem in pomorstvom, posebno še zato, ker so bila
krajevna lovišča razmeroma bogata. Vendar se to ni zgodilo. Bogatejši sloj
Senožejcev je bil preveč zaverovan sam vase in v svoje gospodarske spo-
sobnosti. To pa je celotni katastrski občini precej škodovalo.
Boj za tržaško tržišče
Drobna kmečka trgovina s Trstom je zelo stara. Senožejci pravijo, da sega
tja do ustanovitve senožeškega trga. Velik vzpon je doživela v zadnjih de-
setletjih avstrijske države, predvsem po otvoritvi železnice Trst–Gorica–
Bohinj–Jesenice, ko so na Trst pritiskali tolminski naseljenci. Čeprav jih
je od Trsta delila primorsko-kranjska deželna meja, so Senožejci in ostali
okoličani posegli v to trgovino. Kljub pazljivosti žandarjev, ki so na med-
deželni »kontrabant« gledali kot na pravo tihotapstvo, je trgovina »glad-
ko« stekla in Trst je dobival tudi senožeško robo, čeprav je morala le-ta po
gmajni, da se je izognila strogi postavi. Jajčarice, ki jim v Senožečah in
okolici pravijo »mrkantarice«, so svoje jerbase vsakodnevno nosile preko
deželne meje na sežansko stran in dalje do Trsta. Prva svetovna vojna je
to trgovino precej zavrla, ker je blago večinoma odkupovala vojska. Toda
s prihodom Italije je drobna trgovina zopet vzcvetela, to pot brez ovire
deželne meje in, kar se tiče Kraševcev, s popolnoma posebnimi nameni.
Italija je bila že od vsega začetka v krizi. Kljub zmagi nad Avstrijo
je bila politično skrajno razrvana, gospodarsko se pa ni mogla dvigniti.
Revolucionarne težnje italijanskega delavstva je zadušil fašizem, ki je leta
1922 prevzel oblast. Toda fašistična vlada ni imela velikih gospodarskih
uspehov. Šele v tridesetih letih ji je uspelo ustvariti navidezno blaginjo za
del italijanskega srednjega sloja. Vendar tudi navidezna blaginja ni priš-
la do polne realizacije. Na delavstvo, male in srednje kmete, na nižje me-
ščanstvo in male obrtnike pa je fašizem pritiskal z vsemi svojimi sila-
mi. V naših krajih je bil od vsega začetka pritisk hujši kot kjerkoli drugje
262
se omenja kot lovski gost ladjar in bankir grof Economo. Kot redka gos-
ta se v Dolenji vasi omenjata ladjarja Jazbec in Miklavčič, poleg trgovcev
Rebca in Vidalija. V Senadolah se včasih pojavlja ladjar Proti. V primerja-
vi s Povirjem, kjer je bilo lovišče rezervirano za ladjarje, je pojav ladjarjev
med senožeškimi lovci prava redkost. Isto velja za pomorske oficirje, saj se
pojavlja kot gost na lovišču v Lažah, in to zelo sporadično, le kapetan fre-
gate Anton Dolenc z Orehka s svojo družbo oficirjev, med katerimi so bili
nedvomno kapetani Colloredo-Mansfeld, Pahner in Grund. Že ta imena
pričajo, da bi se dalo senožeška lovišča izkoristiti tudi v smislu globlje po-
vezave prebivalstva z morjem in pomorstvom, posebno še zato, ker so bila
krajevna lovišča razmeroma bogata. Vendar se to ni zgodilo. Bogatejši sloj
Senožejcev je bil preveč zaverovan sam vase in v svoje gospodarske spo-
sobnosti. To pa je celotni katastrski občini precej škodovalo.
Boj za tržaško tržišče
Drobna kmečka trgovina s Trstom je zelo stara. Senožejci pravijo, da sega
tja do ustanovitve senožeškega trga. Velik vzpon je doživela v zadnjih de-
setletjih avstrijske države, predvsem po otvoritvi železnice Trst–Gorica–
Bohinj–Jesenice, ko so na Trst pritiskali tolminski naseljenci. Čeprav jih
je od Trsta delila primorsko-kranjska deželna meja, so Senožejci in ostali
okoličani posegli v to trgovino. Kljub pazljivosti žandarjev, ki so na med-
deželni »kontrabant« gledali kot na pravo tihotapstvo, je trgovina »glad-
ko« stekla in Trst je dobival tudi senožeško robo, čeprav je morala le-ta po
gmajni, da se je izognila strogi postavi. Jajčarice, ki jim v Senožečah in
okolici pravijo »mrkantarice«, so svoje jerbase vsakodnevno nosile preko
deželne meje na sežansko stran in dalje do Trsta. Prva svetovna vojna je
to trgovino precej zavrla, ker je blago večinoma odkupovala vojska. Toda
s prihodom Italije je drobna trgovina zopet vzcvetela, to pot brez ovire
deželne meje in, kar se tiče Kraševcev, s popolnoma posebnimi nameni.
Italija je bila že od vsega začetka v krizi. Kljub zmagi nad Avstrijo
je bila politično skrajno razrvana, gospodarsko se pa ni mogla dvigniti.
Revolucionarne težnje italijanskega delavstva je zadušil fašizem, ki je leta
1922 prevzel oblast. Toda fašistična vlada ni imela velikih gospodarskih
uspehov. Šele v tridesetih letih ji je uspelo ustvariti navidezno blaginjo za
del italijanskega srednjega sloja. Vendar tudi navidezna blaginja ni priš-
la do polne realizacije. Na delavstvo, male in srednje kmete, na nižje me-
ščanstvo in male obrtnike pa je fašizem pritiskal z vsemi svojimi sila-
mi. V naših krajih je bil od vsega začetka pritisk hujši kot kjerkoli drugje
262
