Page 264 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 264
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
ze s Trstom in da so hoteli Tržačanom – predvsem pa novonaseljenim »či-
fom«, kakor so imenovali južnjake – dokazati, da ne morejo brez zaledja.
Pridelke, ki so jih nosili ali vozili v Trst, delimo na skupine:
1. Hišni in poljski pridelki, kakor so jajca, kokoši, piščanci, maslo,
domači sir, ovčja skuta, domači zajci, sladko in kislo zelje, slad-
ka in kisla repa, ohrovt (vrzote), korenje in fižol;
2. mesni izdelki, predvsem pršut, klobase in salame;
3. sadje, predvsem orehi, slive in jabolka;
4. gozdni sadeži, kakor na primer gobe, borovnice, gozdne jagode,
maline, robidnice in lešniki;
5. poljsko cvetje, kakor so šmarnice (marijadevičke), ciklame
(korčki), narcise (vencljevke, krancljevke, muzgalce ali medeni-
ce) in zvončki;
6. praprot proti bolham in muham ter mravljinčja jajca za ptice.
Najvažnejši so bili hišni in poljski pridelki. Le redki so bili kmetje,
ki so jajca, perutnino in maslo potrošili doma. Kolikor tega niso odkupile
domače gostilne, je bilo rezervirano za stalne in občasne »mrkantarice«,
ki so blago zbirale po hišah in ga po dvakrat na teden odnesle v Trst. Isto
je bilo s svinino. Pršute so prodajali tržaškim gostilnam, klobase in sala-
me pa stalnim strankam med tržaškimi gospodinjami. Le-te so večkrat
– posebno ob praznikih – naročile orehe in lešnike. Od gozdnih sadežev
so maline in robidnice kupili sladoledarji, vse ostalo so ženske prodale na
trgu ali po hišah. Na trgu ali v cvetličarnah so prodale tudi poljsko cvetje,
medtem ko so praprot in mravljinčja jajca prinašale v Trst le po naročilu.
Senožeče so bile predaleč od Trsta, da bi imele mnogo stalnih »mr-
kantaric«. Navadno so ženske nesle svoje blago, ko se je pač nabralo. To je
lahko bilo enkrat na teden ali na štirinajst dni. Vendar lahko trdimo, da
je šlo dnevno v Trst kakšnih pet do deset žensk z jerbasi iz samih Senožeč,
prav toliko ali še katera več pa iz ostalih vasi. Stalne »mrkantarice« pa so
bile v Senadolah in Dolenji vasi.
Le-te so zbirale jajca in drugo blago po vsem Senožeškem. Čez dan so
blago nabrale, ga zvečer sortirale in nesle do Opčin ali vsaj do Frnetičev,
kjer so prespale v kakšnem hlevu. Naslednje jutro pa so odpotovale v Trst
peš ali z openskim tramvajem. Druge so šle na pot okoli treh zjutraj in so
se pozno zvečer vrnile. Če so le mogle, so prisedle h kakšnemu furmanu.
Pot nazaj so v glavnem opravile s furmani.
264
ze s Trstom in da so hoteli Tržačanom – predvsem pa novonaseljenim »či-
fom«, kakor so imenovali južnjake – dokazati, da ne morejo brez zaledja.
Pridelke, ki so jih nosili ali vozili v Trst, delimo na skupine:
1. Hišni in poljski pridelki, kakor so jajca, kokoši, piščanci, maslo,
domači sir, ovčja skuta, domači zajci, sladko in kislo zelje, slad-
ka in kisla repa, ohrovt (vrzote), korenje in fižol;
2. mesni izdelki, predvsem pršut, klobase in salame;
3. sadje, predvsem orehi, slive in jabolka;
4. gozdni sadeži, kakor na primer gobe, borovnice, gozdne jagode,
maline, robidnice in lešniki;
5. poljsko cvetje, kakor so šmarnice (marijadevičke), ciklame
(korčki), narcise (vencljevke, krancljevke, muzgalce ali medeni-
ce) in zvončki;
6. praprot proti bolham in muham ter mravljinčja jajca za ptice.
Najvažnejši so bili hišni in poljski pridelki. Le redki so bili kmetje,
ki so jajca, perutnino in maslo potrošili doma. Kolikor tega niso odkupile
domače gostilne, je bilo rezervirano za stalne in občasne »mrkantarice«,
ki so blago zbirale po hišah in ga po dvakrat na teden odnesle v Trst. Isto
je bilo s svinino. Pršute so prodajali tržaškim gostilnam, klobase in sala-
me pa stalnim strankam med tržaškimi gospodinjami. Le-te so večkrat
– posebno ob praznikih – naročile orehe in lešnike. Od gozdnih sadežev
so maline in robidnice kupili sladoledarji, vse ostalo so ženske prodale na
trgu ali po hišah. Na trgu ali v cvetličarnah so prodale tudi poljsko cvetje,
medtem ko so praprot in mravljinčja jajca prinašale v Trst le po naročilu.
Senožeče so bile predaleč od Trsta, da bi imele mnogo stalnih »mr-
kantaric«. Navadno so ženske nesle svoje blago, ko se je pač nabralo. To je
lahko bilo enkrat na teden ali na štirinajst dni. Vendar lahko trdimo, da
je šlo dnevno v Trst kakšnih pet do deset žensk z jerbasi iz samih Senožeč,
prav toliko ali še katera več pa iz ostalih vasi. Stalne »mrkantarice« pa so
bile v Senadolah in Dolenji vasi.
Le-te so zbirale jajca in drugo blago po vsem Senožeškem. Čez dan so
blago nabrale, ga zvečer sortirale in nesle do Opčin ali vsaj do Frnetičev,
kjer so prespale v kakšnem hlevu. Naslednje jutro pa so odpotovale v Trst
peš ali z openskim tramvajem. Druge so šle na pot okoli treh zjutraj in so
se pozno zvečer vrnile. Če so le mogle, so prisedle h kakšnemu furmanu.
Pot nazaj so v glavnem opravile s furmani.
264
