Page 293 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 293
Slovensko zaledje v kooperaciji s pomorskim ladjedelništvom
stojnskih ridah, na Gabrku pri Senožečah in na poti od Opčin do Trsta.
Toliko o izdelovanju jamborov in drugih ladijskih kosov iz jelovega oziro-
ma hojevega lesa.
Načrte, inženirje, komisarje in logarje omenja izročilo tudi v zvezi z
ladijskimi deli, ki so jih naši ljudje tesali iz hrastovega lesa. Tako imamo
v Pohorju, v Senožečah, Lažah, Dolenji vasi in Dobravljah nedvomno op-
raviti z ladjedelsko kooperacijo. V vseh omenjenih krajih izročilo trdi, da
so izdelovali ladijske kobilice, statve za premec in krmo, ter rebra po na-
črtih, ki so jih prinašali gozdarji, inženirji in tehniki iz Trsta, Kopra in
Pulja. V Senožečah trdijo, da je njihov obdelan hrast odhajal tudi v reške
ladjedelnice. Medtem ko v Povirju in Senožečah povedo da so za kobili-
ce in rebra uporabljali v glavnem »gnjelc«, kar velja tudi za Dobravlje, kjer
enačijo »dob« z »gnjelcem«, so na primer v Gradnjah uporabljali večinoma
»graden«, ker je bil drugačen hrast bolj redek. V Štorjah in Povirju smo
zapisali, da so mornariški logarji in inženirji izbirali za kobilice lepo raš-
čene ravne hraste, ki pa so bili na Krasu precej redki. Zato pa so bili po-
gostejši krivo raščeni hrasti, primerni za ladijska rebra. »Bolj so bili kri-
vi, rajši so jih imeli«, pravi izročilo v vseh naštetih krajih. To pomeni, da
so ladjedelski tehniki izbirali les po njegovi uporabnosti. Obtesati so ga
dali »v skladu z načrti«, ki so jih prinesli s seboj. Kmetje so les posekali, ga
obtesali »po načrtu« in ga prepeljali naravnost v ladjedelnice, ki so ga na-
ročile. Dejstvo, da so tesali po načrtu, pove, da je šlo za zavestno koope-
racijo. Če k temu dodamo, da so skoraj vedno vedeli za katero ladjo je bil
njihov les, postane ta trditev že pravi dokaz. Izročilo v Senožečah, potrje-
no v vseh okoliških vaseh, ve povedati, da je bilo na senožeškem »od od-
hoda Francozov do nekako leta 1880 zgrajenih vsaj 130 ogrodij ladij« vseh
jadranskih tipov.13 Poleg tega je šlo v Trst še ogromno obdelanega hrasta
za druge ladjedelniške namene. V Dobravljah in Gradnjah povedo, da je
šlo veliko obtesanih hrastov in ladijskih reber tudi v izvoz. Izročilo trdi,
da so prihajali angleški »komisijoni«, ki so naročili določen les, in ko je bil
ta obdelan, so ga dali prepeljati na ladje in ga izvozili v angleška prista-
nišča. Podobno smo zabeležili tudi v Danah in Šmarjah pri Sežani. Vse te
navedbe pričajo, da so naši kmetje znali delati po načrtih, in da so izroči-
li les v skladu z zahtevami. Prevoze do Trsta so opravili domači furmani.
Tako lahko rečemo, da je bila kooperacija dvostranska.
13 Pahor 1977. Ljudsko izročilo je v vseh senožeških vaseh zelo enotno. Podatek je bil
zabeležen kar osemkrat pri različnih pripovedovalcih.
293
stojnskih ridah, na Gabrku pri Senožečah in na poti od Opčin do Trsta.
Toliko o izdelovanju jamborov in drugih ladijskih kosov iz jelovega oziro-
ma hojevega lesa.
Načrte, inženirje, komisarje in logarje omenja izročilo tudi v zvezi z
ladijskimi deli, ki so jih naši ljudje tesali iz hrastovega lesa. Tako imamo
v Pohorju, v Senožečah, Lažah, Dolenji vasi in Dobravljah nedvomno op-
raviti z ladjedelsko kooperacijo. V vseh omenjenih krajih izročilo trdi, da
so izdelovali ladijske kobilice, statve za premec in krmo, ter rebra po na-
črtih, ki so jih prinašali gozdarji, inženirji in tehniki iz Trsta, Kopra in
Pulja. V Senožečah trdijo, da je njihov obdelan hrast odhajal tudi v reške
ladjedelnice. Medtem ko v Povirju in Senožečah povedo da so za kobili-
ce in rebra uporabljali v glavnem »gnjelc«, kar velja tudi za Dobravlje, kjer
enačijo »dob« z »gnjelcem«, so na primer v Gradnjah uporabljali večinoma
»graden«, ker je bil drugačen hrast bolj redek. V Štorjah in Povirju smo
zapisali, da so mornariški logarji in inženirji izbirali za kobilice lepo raš-
čene ravne hraste, ki pa so bili na Krasu precej redki. Zato pa so bili po-
gostejši krivo raščeni hrasti, primerni za ladijska rebra. »Bolj so bili kri-
vi, rajši so jih imeli«, pravi izročilo v vseh naštetih krajih. To pomeni, da
so ladjedelski tehniki izbirali les po njegovi uporabnosti. Obtesati so ga
dali »v skladu z načrti«, ki so jih prinesli s seboj. Kmetje so les posekali, ga
obtesali »po načrtu« in ga prepeljali naravnost v ladjedelnice, ki so ga na-
ročile. Dejstvo, da so tesali po načrtu, pove, da je šlo za zavestno koope-
racijo. Če k temu dodamo, da so skoraj vedno vedeli za katero ladjo je bil
njihov les, postane ta trditev že pravi dokaz. Izročilo v Senožečah, potrje-
no v vseh okoliških vaseh, ve povedati, da je bilo na senožeškem »od od-
hoda Francozov do nekako leta 1880 zgrajenih vsaj 130 ogrodij ladij« vseh
jadranskih tipov.13 Poleg tega je šlo v Trst še ogromno obdelanega hrasta
za druge ladjedelniške namene. V Dobravljah in Gradnjah povedo, da je
šlo veliko obtesanih hrastov in ladijskih reber tudi v izvoz. Izročilo trdi,
da so prihajali angleški »komisijoni«, ki so naročili določen les, in ko je bil
ta obdelan, so ga dali prepeljati na ladje in ga izvozili v angleška prista-
nišča. Podobno smo zabeležili tudi v Danah in Šmarjah pri Sežani. Vse te
navedbe pričajo, da so naši kmetje znali delati po načrtih, in da so izroči-
li les v skladu z zahtevami. Prevoze do Trsta so opravili domači furmani.
Tako lahko rečemo, da je bila kooperacija dvostranska.
13 Pahor 1977. Ljudsko izročilo je v vseh senožeških vaseh zelo enotno. Podatek je bil
zabeležen kar osemkrat pri različnih pripovedovalcih.
293
