Page 297 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 297
Slovensko zaledje v kooperaciji s pomorskim ladjedelništvom
ši in dlje zdrži« – pravijo v Planini in na Rakeku. Nek pripovedovalec je
resno zatrjeval, da so »kradli v korist mornarjev«, kajti bali so se, »da bi
se ladja prekmalu potopila, če bi bili njeni jambori iz domačega gozda«.
Takšna opravičila so sicer zanimiva, ne morejo pa prikriti gospodarskih
razlogov lesne tatvine. Sicer pa so mnogi pripovedovalci priznali, da »so
ljudje vzeli tam, kjer je bilo in dali tja kjer ni bilo več«. Bodi kakorkoli,
Windischgraetzov les je našel mnoga pota, da je odhajal »po rimski ali
francoski poti« na morje.
Števila jamborov, antenalov, bordonalov in drugih ladijskih kosov, ki
so prihajali na tak način v ladjedelnice severnega Jadrana ali odhajali v
izvoz, ne bo mogoče nikoli dognati. Gre vsekakor za desettisoče hojevih
debel, ki so se končno znašla v takšni ali drugačni uporabi na ladjah. Toda
k tem ogromnim številkam niso pripomogli samo kmetje. Vsi pripovedo-
valci na Notranjskem so zatrjevali, da so bili knezi Windischgrätzi »krep-
ko udeleženi pri trgovini z ladijskim lesom«, in da so imeli svoje furmane,
ki so živeli samo od prevoza ladijskega lesa. Alfred Windischgräz, avstrij-
ski pomorski oficir do konca prve svetovne vojne, je bil zadnji iz družine,
ki je prodajal ladijski les, predvsem jambore, križe in sočnike. Med prvo
svetovno vojno in po njej je pošiljal svoj les v Trst in Pulj. Primer knezov
Windischgraetzov dokazuje, da bi bilo potrebno obdelati – poleg kmečke
– tudi plemiško in drugo trgovino z lesom.
Ker pa to gotovo ni bila samo trgovina, bi bilo treba obdelati oblike
sodelovanja z ladjedelnicami. V veliki meri je namreč to bil obdelan les, ki
so ga ladjedelci le »montirali na ladje«. Žal pisnih virov o tem nisem našel,
izročilo pa je v tem pogledu precej skopo.
In tako pridemo še do drugih materialov, s katerimi je slovensko za-
ledje pripomoglo do razvitega ladjedelništva. Naj najprej navedem gorenj-
ske kovače. Izdelovanje ladijskih žebljev lahko spremljamo vsaj od začet-
ka 18. stoletja. Michelangelo Zois je po svojih agentih prodajal kroparske
ladijske žeblje po vseh Italiji in celo na Dansko in Švedsko.15
15 AS, Spisi Michelangela Zoisa, ki je bil tudi sam ladjar. Prim. posebej SCHIAVUZ-
ZIJEVO korespondenco, ki dokazuje, da so šli kroparski žeblji po vsem Jadranu
pa tudi v Ligurijo in Toskano. Žena dr. Jožeta Zaička, Eva Zaiček, zgodovinarka v
Stockholmu me je opozorila na dokumente o »avstrijskih« ladijskih žebljih, ki jih
hrani Švedski državni arhiv. Ker je bil eden od sinov Franca Rakovca – Reigersfelda
med ustanovitelji danske orientalne kompanije domnevam, da bomo našli takšne
podatke tudi na Danskem. Vse to za prvo polovico 18. stoletja. Ljudsko izročilo na
vsej poti do Škofje Loke do Trsta govori o mnogih sodih ladijskih žebljev.
297
ši in dlje zdrži« – pravijo v Planini in na Rakeku. Nek pripovedovalec je
resno zatrjeval, da so »kradli v korist mornarjev«, kajti bali so se, »da bi
se ladja prekmalu potopila, če bi bili njeni jambori iz domačega gozda«.
Takšna opravičila so sicer zanimiva, ne morejo pa prikriti gospodarskih
razlogov lesne tatvine. Sicer pa so mnogi pripovedovalci priznali, da »so
ljudje vzeli tam, kjer je bilo in dali tja kjer ni bilo več«. Bodi kakorkoli,
Windischgraetzov les je našel mnoga pota, da je odhajal »po rimski ali
francoski poti« na morje.
Števila jamborov, antenalov, bordonalov in drugih ladijskih kosov, ki
so prihajali na tak način v ladjedelnice severnega Jadrana ali odhajali v
izvoz, ne bo mogoče nikoli dognati. Gre vsekakor za desettisoče hojevih
debel, ki so se končno znašla v takšni ali drugačni uporabi na ladjah. Toda
k tem ogromnim številkam niso pripomogli samo kmetje. Vsi pripovedo-
valci na Notranjskem so zatrjevali, da so bili knezi Windischgrätzi »krep-
ko udeleženi pri trgovini z ladijskim lesom«, in da so imeli svoje furmane,
ki so živeli samo od prevoza ladijskega lesa. Alfred Windischgräz, avstrij-
ski pomorski oficir do konca prve svetovne vojne, je bil zadnji iz družine,
ki je prodajal ladijski les, predvsem jambore, križe in sočnike. Med prvo
svetovno vojno in po njej je pošiljal svoj les v Trst in Pulj. Primer knezov
Windischgraetzov dokazuje, da bi bilo potrebno obdelati – poleg kmečke
– tudi plemiško in drugo trgovino z lesom.
Ker pa to gotovo ni bila samo trgovina, bi bilo treba obdelati oblike
sodelovanja z ladjedelnicami. V veliki meri je namreč to bil obdelan les, ki
so ga ladjedelci le »montirali na ladje«. Žal pisnih virov o tem nisem našel,
izročilo pa je v tem pogledu precej skopo.
In tako pridemo še do drugih materialov, s katerimi je slovensko za-
ledje pripomoglo do razvitega ladjedelništva. Naj najprej navedem gorenj-
ske kovače. Izdelovanje ladijskih žebljev lahko spremljamo vsaj od začet-
ka 18. stoletja. Michelangelo Zois je po svojih agentih prodajal kroparske
ladijske žeblje po vseh Italiji in celo na Dansko in Švedsko.15
15 AS, Spisi Michelangela Zoisa, ki je bil tudi sam ladjar. Prim. posebej SCHIAVUZ-
ZIJEVO korespondenco, ki dokazuje, da so šli kroparski žeblji po vsem Jadranu
pa tudi v Ligurijo in Toskano. Žena dr. Jožeta Zaička, Eva Zaiček, zgodovinarka v
Stockholmu me je opozorila na dokumente o »avstrijskih« ladijskih žebljih, ki jih
hrani Švedski državni arhiv. Ker je bil eden od sinov Franca Rakovca – Reigersfelda
med ustanovitelji danske orientalne kompanije domnevam, da bomo našli takšne
podatke tudi na Danskem. Vse to za prvo polovico 18. stoletja. Ljudsko izročilo na
vsej poti do Škofje Loke do Trsta govori o mnogih sodih ladijskih žebljev.
297
