Page 298 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 298
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
Ljudsko izročilo v Železnikih, Kamni Gorici in Senožečah pove, da
so šli iz Gorenjske proti Trstu nešteti vozovi s polnimi sodi ladijskih žeb-
ljev. Senožečani so povedali, da so takšni žeblji merili »do 14 palcev dol-
žine«. Iz Gorenjske pa je prihajalo tudi drugo ladijsko železje: tako govo-
ri izročilo v Stari Fužini o obročih za jambore, o železu za ladijske ograje,
o kotnem in drugem profiliranem železu. Bohinjci trdijo, da je tovorjenje
z železom veliko starejše od železnice in celo od francoskih poti, in da so
ga tovorili na konjih. Izročilo v Trojanah omenja ladijsko pločevino. Vse to
pa je premalo raziskano, da bi si upali govoriti o kakršnih koli količinah in
vzorcih železa. Le izročilo v Planini in Senožečah govori o »množici vozov
z ladijskimi žeblji in drugem ladijskem železju«. Na vsak način lahko reče-
mo, da so bili slovenski fužinarji in kovači soudeleženi pri ladjedelništvu
tako z livarskimi kakor s kovaškimi izdelki, ki so osvojili tudi velik del
italijanskega in celo nekaj evropskega tržišča. Ko je ladjedelništvo prišlo
na železne gradnje, je govora o veliki količini železnih ladijskih zakovic,
ki so prihajale v Trst iz Krope in drugih gorenjskih krajev. Gotovo so tudi
Jesenice kooperirale z ladjedelnicami s svojimi, predvsem livarskimi iz-
delki. Vendar bo treba stvar še raziskati.
Pripovedovalci v Sodražici, Velikih Laščah, Grosupljem, Planini in
Senožečah so kot nadaljnje ladijsko blago navajali vrvi in platno. V vseh
teh krajih pripovedujejo o debelih vrveh, ki so jih furmani vozili v Trst
in na Reko. Ker je v isti sapi govora tudi o »platnu za jadra«, je očitno, da
gre za ladijske vrvi, ki so le del takelaže. Besedo »takelaža« smo zabele-
žili v Šentjerneju na Dolenjskem in v Kostanjevici na Krki. Beseda nam
pove, da sto starejši ljudje vedeli, kaj pomeni, in da so jo prevzeli od nem-
ških naročnikov, verjetno mornariških komisarjev in tehnikov arsena-
la. Če vemo, da so to kraji, kjer so kmetje sejali konopljo in nekje tudi lan,
se nam sama po sebi vsiljuje domneva, da so tkali tudi platno za jadra in
pletili ladijske vrvi. Potrdilo za to so dali pripovedovalci v Planini, Cerknici,
Kostanjevici, Mokricah in Velikih Laščah. Žal, razen podatka, »da je bilo tega
veliko«, o razsežnosti teh dejavnosti nismo zvedeli nič. Izgleda pa, da sta bili
precej razširjeni, če Senožečani vedo povedati, da je šlo preko njihovega kra-
ja »ogromno domačega platna in debelih vrvi«. Potemtakem bo treba ti de-
javnosti globlje raziskati, kajti vse kaže, da ni šlo za sporadičen pojav, marveč
za zavestno pogodbeno kooperacijo z vojnim arzenalom in drugimi ladje-
delnicami. V Radencih nam je kapitan dolge plovbe Vladimir Trop (danes
upokojeni komodor norveške trgovske mornarice) pripovedoval, da je baron
Gagern v Mokricah na Dolenjskem izdeloval v svoji glažuti »debelo trikotno
298
Ljudsko izročilo v Železnikih, Kamni Gorici in Senožečah pove, da
so šli iz Gorenjske proti Trstu nešteti vozovi s polnimi sodi ladijskih žeb-
ljev. Senožečani so povedali, da so takšni žeblji merili »do 14 palcev dol-
žine«. Iz Gorenjske pa je prihajalo tudi drugo ladijsko železje: tako govo-
ri izročilo v Stari Fužini o obročih za jambore, o železu za ladijske ograje,
o kotnem in drugem profiliranem železu. Bohinjci trdijo, da je tovorjenje
z železom veliko starejše od železnice in celo od francoskih poti, in da so
ga tovorili na konjih. Izročilo v Trojanah omenja ladijsko pločevino. Vse to
pa je premalo raziskano, da bi si upali govoriti o kakršnih koli količinah in
vzorcih železa. Le izročilo v Planini in Senožečah govori o »množici vozov
z ladijskimi žeblji in drugem ladijskem železju«. Na vsak način lahko reče-
mo, da so bili slovenski fužinarji in kovači soudeleženi pri ladjedelništvu
tako z livarskimi kakor s kovaškimi izdelki, ki so osvojili tudi velik del
italijanskega in celo nekaj evropskega tržišča. Ko je ladjedelništvo prišlo
na železne gradnje, je govora o veliki količini železnih ladijskih zakovic,
ki so prihajale v Trst iz Krope in drugih gorenjskih krajev. Gotovo so tudi
Jesenice kooperirale z ladjedelnicami s svojimi, predvsem livarskimi iz-
delki. Vendar bo treba stvar še raziskati.
Pripovedovalci v Sodražici, Velikih Laščah, Grosupljem, Planini in
Senožečah so kot nadaljnje ladijsko blago navajali vrvi in platno. V vseh
teh krajih pripovedujejo o debelih vrveh, ki so jih furmani vozili v Trst
in na Reko. Ker je v isti sapi govora tudi o »platnu za jadra«, je očitno, da
gre za ladijske vrvi, ki so le del takelaže. Besedo »takelaža« smo zabele-
žili v Šentjerneju na Dolenjskem in v Kostanjevici na Krki. Beseda nam
pove, da sto starejši ljudje vedeli, kaj pomeni, in da so jo prevzeli od nem-
ških naročnikov, verjetno mornariških komisarjev in tehnikov arsena-
la. Če vemo, da so to kraji, kjer so kmetje sejali konopljo in nekje tudi lan,
se nam sama po sebi vsiljuje domneva, da so tkali tudi platno za jadra in
pletili ladijske vrvi. Potrdilo za to so dali pripovedovalci v Planini, Cerknici,
Kostanjevici, Mokricah in Velikih Laščah. Žal, razen podatka, »da je bilo tega
veliko«, o razsežnosti teh dejavnosti nismo zvedeli nič. Izgleda pa, da sta bili
precej razširjeni, če Senožečani vedo povedati, da je šlo preko njihovega kra-
ja »ogromno domačega platna in debelih vrvi«. Potemtakem bo treba ti de-
javnosti globlje raziskati, kajti vse kaže, da ni šlo za sporadičen pojav, marveč
za zavestno pogodbeno kooperacijo z vojnim arzenalom in drugimi ladje-
delnicami. V Radencih nam je kapitan dolge plovbe Vladimir Trop (danes
upokojeni komodor norveške trgovske mornarice) pripovedoval, da je baron
Gagern v Mokricah na Dolenjskem izdeloval v svoji glažuti »debelo trikotno
298
