Page 295 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 295
Slovensko zaledje v kooperaciji s pomorskim ladjedelništvom
Trst prodajali tisovino, ki so jo uporabljali za izdelovanje vesel. Vesla se
pojavljajo med ribniškimi izdelki. Torej so ladjedelnice požirale ogromne
količine lesa. Toda naj so bile še tako aktivne, niso mogle izkoristiti vsega
lesa, ki ga omenja izročilo. Velike količine hrastovine, jelovine in bukovi-
ne so šle v izvoz. Izročilo je zabeležilo tudi takšne podatke. Izvozu name-
njen les je bil tesan oziroma obdelan za potrebe kupca. Izročilo trdi, da je
bil to v glavnem ladijski in gradbeni les. Poudarek pa je na ladijskem lesu.
Da bi lahko ugotovili čemu je služil tak les, bi bilo potrebno pregledati ar-
hive nekaterih angleških in francoskih ladjedelnic. Po nekaterih znakih
sodeč, lahko sklepamo, da je šlo za les, ki so ga uporabljali na palubi, v
medkrovju in na splošno v notranjosti ladje.
Omeniti je treba še naročila, ki jim izročilo v Planini, Cerknici,
Kočevju, Dobravljah in Gradnjah pravi tudi »komisijon«. Tak »komisi-
jon« je vseboval zaželeno količino, vrsto in kvaliteto lesa. V Dobravljah in
Gradnjah govori izročilo tudi o risbah, to je načrtih posameznih zažele-
nih delov. V Dobravljah smo zapisali da sta »komisijon« prinesla oz. spre-
mljala po en ladjedelski tehnik in gozdar. V Planini in Uncu govori po-
ročilo tudi o inženirjih. V Planini, Cerknici in Dobravljah pozna izročilo
angleške »komisijone« z angleškimi merami in angleškimi tehniki. V ta-
kem primeru je bila potrebna navzočnost prevajalca. Gotovo je torej, da
so naši kmetje sodelovali tudi z angleškimi naročniki. V vsakem prime-
ru je to bil ladijski les. V Dobravljah so povedali, da je šel njihov hrast v
London in Manchester. Koliko je mogoče verjeti takim trditvam, bo po-
kazala bodočnost, če nam bo uspelo najti pisne vire.
V osemdesetih letih 19. stoletja dobiva ta kooperacija popolnoma
drugačne oblike. Vojna mornarica je prešla na izključno železne gradnje
in je opustila gospodarjenje z gozdovi. Kot vezni člen med proizvajalci
lesa in ladjedelnicami ter drugimi kupci se vedno bolj pogosto pojavlja-
jo lesni trgovci. Uvedba tračnih žag med Opčinami in Trstom odvzame
kmetom tesarsko delo na rebrih in kobilicah. Lesenih ladij je bilo vedno
manj. Velike lesene prekooceanske ladje so se opuščale,14 v lesu so se gra-
dile še majhne obalne ladje za prevoz peska in kamenja (npr. trabakule),
male turistične ladje in ribiške barke. Vse to so zmogle manjše ladjedelni-
ce, kakor na primer v Kopru in Piranu. Prodajanje neobdelane hrastovine
postaja sedaj vsakdanji pojav. Lesni trgovci so prevzemali naročila, prei-
skali gozdove, ki so bili že zelo razredčeni in skupaj z okrajnimi gozdarji
določali posek. Les so koncentrirali ob žagah, od koder je šel – obdelan –
14 Annuario marittimo 1892–1911; Pahor 1969.
295
Trst prodajali tisovino, ki so jo uporabljali za izdelovanje vesel. Vesla se
pojavljajo med ribniškimi izdelki. Torej so ladjedelnice požirale ogromne
količine lesa. Toda naj so bile še tako aktivne, niso mogle izkoristiti vsega
lesa, ki ga omenja izročilo. Velike količine hrastovine, jelovine in bukovi-
ne so šle v izvoz. Izročilo je zabeležilo tudi takšne podatke. Izvozu name-
njen les je bil tesan oziroma obdelan za potrebe kupca. Izročilo trdi, da je
bil to v glavnem ladijski in gradbeni les. Poudarek pa je na ladijskem lesu.
Da bi lahko ugotovili čemu je služil tak les, bi bilo potrebno pregledati ar-
hive nekaterih angleških in francoskih ladjedelnic. Po nekaterih znakih
sodeč, lahko sklepamo, da je šlo za les, ki so ga uporabljali na palubi, v
medkrovju in na splošno v notranjosti ladje.
Omeniti je treba še naročila, ki jim izročilo v Planini, Cerknici,
Kočevju, Dobravljah in Gradnjah pravi tudi »komisijon«. Tak »komisi-
jon« je vseboval zaželeno količino, vrsto in kvaliteto lesa. V Dobravljah in
Gradnjah govori izročilo tudi o risbah, to je načrtih posameznih zažele-
nih delov. V Dobravljah smo zapisali da sta »komisijon« prinesla oz. spre-
mljala po en ladjedelski tehnik in gozdar. V Planini in Uncu govori po-
ročilo tudi o inženirjih. V Planini, Cerknici in Dobravljah pozna izročilo
angleške »komisijone« z angleškimi merami in angleškimi tehniki. V ta-
kem primeru je bila potrebna navzočnost prevajalca. Gotovo je torej, da
so naši kmetje sodelovali tudi z angleškimi naročniki. V vsakem prime-
ru je to bil ladijski les. V Dobravljah so povedali, da je šel njihov hrast v
London in Manchester. Koliko je mogoče verjeti takim trditvam, bo po-
kazala bodočnost, če nam bo uspelo najti pisne vire.
V osemdesetih letih 19. stoletja dobiva ta kooperacija popolnoma
drugačne oblike. Vojna mornarica je prešla na izključno železne gradnje
in je opustila gospodarjenje z gozdovi. Kot vezni člen med proizvajalci
lesa in ladjedelnicami ter drugimi kupci se vedno bolj pogosto pojavlja-
jo lesni trgovci. Uvedba tračnih žag med Opčinami in Trstom odvzame
kmetom tesarsko delo na rebrih in kobilicah. Lesenih ladij je bilo vedno
manj. Velike lesene prekooceanske ladje so se opuščale,14 v lesu so se gra-
dile še majhne obalne ladje za prevoz peska in kamenja (npr. trabakule),
male turistične ladje in ribiške barke. Vse to so zmogle manjše ladjedelni-
ce, kakor na primer v Kopru in Piranu. Prodajanje neobdelane hrastovine
postaja sedaj vsakdanji pojav. Lesni trgovci so prevzemali naročila, prei-
skali gozdove, ki so bili že zelo razredčeni in skupaj z okrajnimi gozdarji
določali posek. Les so koncentrirali ob žagah, od koder je šel – obdelan –
14 Annuario marittimo 1892–1911; Pahor 1969.
295
