Page 294 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 294
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
In še nekaj je treba reči o hrastovem lesu. Kooperacija ni bila ome-
jena samo na Primorsko. Poročila o obdelani hrastovim, ki so jo vozili v
Trst, imamo tudi na Dolenjskem in Štajerskem. Zapisi iz Trebnjega, Višnje
gore, Velikih Lašč, Kostela in Sodražice govorijo o velikih količinah obde-
lane hrastovine, ki »je bila namenjena na morje«. Isto velja za izročilo, ki
je bilo zapisano v Konjicah, Slovenski Bistrici in Zgornji Polskavi. Od kod
je ta hrastovina prihajala, bo treba še raziskati. Vendar je že zdaj gotovo,
da je ljutomerska okolica dala precejšnje število obdelanih hrastovih de-
bel. Isto velja za okolico Brežic. V Ljutomeru so nam narisali skico takega
obdelanega hrastovega debla. Po načinu vezave je očitno, da je šlo za la-
dijske kobilice. Dobljeni podatki pa kažejo, da je šlo za obdelane hrasto-
ve hlode, ki bi bili lahko primerni za ladijske kobilice, in za »debele plohe
enakih mer«, ki so bile »namenjene za ladje«, gotovo za popodenje palu-
be in drugih delov ladje. Zanimivo je, da je na Dolenjskem in Štajerskem
vedno govora o »lepo raščenih ravnih hrastih«. Iz teh podatkov lahko so-
dimo, da je kooperacija z ladjedelništvom segala na večino slovenskega
ozemlja. Če so namreč ljudje na furmanskih postojankah vedeli, da je do-
ločen les »namenjen za ladje«, potem ni dvoma, da je bil naročen, tesan
oziroma žagan po določenem načrtu ali vsaj naročilu pristojnega gozdar-
ja, in prepeljan na kraj naročila, ki je bil vedno ob morju. Vendar se ne
moremo ustaviti samo pri naročilu, kajti ladjedelnice so imele določene
zahteve, mimo katerih izvajalci niso smeli niti mogli. Zaradi tega domne-
vam, da so v prizadete okraje ali vsaj odgovornim logarjem pošiljali načr-
te ali skice naročenih lesenih delov. Okrajni logar je na podlagi teh načr-
tov vodil in kontroliral delo. Ta verjetnost je tem bolj otipljiva, ker izročilo
ponekje stvar precej precizira.
Jadrniki pa niso zahtevali samo jelovega in hrastovega lesa. Kakor
rečeno, je šel v ladjedelnice tudi bukov, orehov, češnjev in brestov les. Tak
les pa so uporabljali tudi na železnih parnikih. Izročilo v Povirju pravi
na primer, da so kmetje prodajali orehov les – sprva obdelan, kasneje ne-
obdelan – za notranjo opremo ladij. Ker so ga prodajali tudi neposred-
no pred prvo svetovno vojno in po njej, je gotovo, da je bil uporabljen pri
notranji opremi železnih trgovskih in vojnih ladij. V Žirjah in Plešivici
smo zvedeli, da so zaradi ladje posekali marsikatero češnjo. V Trnovem,
na Otlici in na Laznah smo zapisali, da so v Trst prepeljali »na tisoče to-
vorov« bukovega lesa. Podobno smo zapisali v Vranskem in Trojanah. V
Gorenjskem, Komnu, Svetem in Ivanjem Gradu so kmetje povedali, da so
v Trst vozili tesano brestovino. Na Kočevskem trdijo, da so na Reko in v
294
In še nekaj je treba reči o hrastovem lesu. Kooperacija ni bila ome-
jena samo na Primorsko. Poročila o obdelani hrastovim, ki so jo vozili v
Trst, imamo tudi na Dolenjskem in Štajerskem. Zapisi iz Trebnjega, Višnje
gore, Velikih Lašč, Kostela in Sodražice govorijo o velikih količinah obde-
lane hrastovine, ki »je bila namenjena na morje«. Isto velja za izročilo, ki
je bilo zapisano v Konjicah, Slovenski Bistrici in Zgornji Polskavi. Od kod
je ta hrastovina prihajala, bo treba še raziskati. Vendar je že zdaj gotovo,
da je ljutomerska okolica dala precejšnje število obdelanih hrastovih de-
bel. Isto velja za okolico Brežic. V Ljutomeru so nam narisali skico takega
obdelanega hrastovega debla. Po načinu vezave je očitno, da je šlo za la-
dijske kobilice. Dobljeni podatki pa kažejo, da je šlo za obdelane hrasto-
ve hlode, ki bi bili lahko primerni za ladijske kobilice, in za »debele plohe
enakih mer«, ki so bile »namenjene za ladje«, gotovo za popodenje palu-
be in drugih delov ladje. Zanimivo je, da je na Dolenjskem in Štajerskem
vedno govora o »lepo raščenih ravnih hrastih«. Iz teh podatkov lahko so-
dimo, da je kooperacija z ladjedelništvom segala na večino slovenskega
ozemlja. Če so namreč ljudje na furmanskih postojankah vedeli, da je do-
ločen les »namenjen za ladje«, potem ni dvoma, da je bil naročen, tesan
oziroma žagan po določenem načrtu ali vsaj naročilu pristojnega gozdar-
ja, in prepeljan na kraj naročila, ki je bil vedno ob morju. Vendar se ne
moremo ustaviti samo pri naročilu, kajti ladjedelnice so imele določene
zahteve, mimo katerih izvajalci niso smeli niti mogli. Zaradi tega domne-
vam, da so v prizadete okraje ali vsaj odgovornim logarjem pošiljali načr-
te ali skice naročenih lesenih delov. Okrajni logar je na podlagi teh načr-
tov vodil in kontroliral delo. Ta verjetnost je tem bolj otipljiva, ker izročilo
ponekje stvar precej precizira.
Jadrniki pa niso zahtevali samo jelovega in hrastovega lesa. Kakor
rečeno, je šel v ladjedelnice tudi bukov, orehov, češnjev in brestov les. Tak
les pa so uporabljali tudi na železnih parnikih. Izročilo v Povirju pravi
na primer, da so kmetje prodajali orehov les – sprva obdelan, kasneje ne-
obdelan – za notranjo opremo ladij. Ker so ga prodajali tudi neposred-
no pred prvo svetovno vojno in po njej, je gotovo, da je bil uporabljen pri
notranji opremi železnih trgovskih in vojnih ladij. V Žirjah in Plešivici
smo zvedeli, da so zaradi ladje posekali marsikatero češnjo. V Trnovem,
na Otlici in na Laznah smo zapisali, da so v Trst prepeljali »na tisoče to-
vorov« bukovega lesa. Podobno smo zapisali v Vranskem in Trojanah. V
Gorenjskem, Komnu, Svetem in Ivanjem Gradu so kmetje povedali, da so
v Trst vozili tesano brestovino. Na Kočevskem trdijo, da so na Reko in v
294
